*Pesmi so ostale večno v naših srcih
Za Sonjo Kavčič, rojeno Novak (1927–2022), mi je povedala Alenka Klemenčič in mi dala njeno telefonsko številko. Živela je v Škofji Loki, otroška leta pa je preživela v Šoštanju, kjer je tudi pokopana.
Spomnila se je, da so pridno hodili pet v šoštanjski Zvonček. Za nagrado so šli na morje v Crikvenico. Bilo je »nepozabno lepo«. Večina otrok je takrat prvikrat videla morje. V okviru izleta so izvedli tudi koncert. Dejala je, da je bil zbor Zvonček zelo kvaliteten, in omenila sodelovanje s Trboveljskim slavčkom. Vrežeta je označila kot resnega ter nadvse prijetnega učitelja, zborovodjo in človeka.
V čustvenem tonu je izpovedala trpek spomin na dogodke druge svetovne vojne, ki jim je bila priča. Sonja Kavčič je bila eden izmed ukradenih otrok. Avgusta 1942 so otroke iz Savinjske in Šaleške doline ter s Kozjanskega zbrali v Celju na dvorišču pred I. osnovno šolo. Ločili so jih od mater in nato v tovornih vagonih odpeljali v taborišče pri Gradcu v Avstriji. Od tam so jih poslali v različna otroška taborišča. Z dve leti starejšo sestro sta bili dodeljeni v taborišče Himmelberg na Bavarskem, medtem ko so njuno mamo odpeljali v Auschwitz. V treh letih taboriščnega življenja – do junija ali julija 1945 – sta si sestri lajšali gorje s prepevanjem pesmi, ki sta se jih naučili v Vrežetovem mladinskem zboru. Peli sta dvoglasno, sestra Vida sopran, Sonja alt. Drugi otroci so ju prosili, naj spet in spet zapojeta. »Lačnim, prezeblim, ušivim, žalostnim, ubogim sirotam brez staršev« sta z milimi slovenskimi pesmimi lajšali in lepšali taboriščni vsakdan. Te pesmi sta peli še po vojni. »Ostale so večno v naših srcih,« je zaključila Sonja Kavčič.
