Dr. Matjaž Kmecl (1934), literarni zgodovinar in teoretik, pisatelj in politik, je bil profesor na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je poučeval zgodovino slovenske književnosti in bil dve leti tudi dekan.
Bil je urednik slovenistične revije Jezik in slovstvo, vodja prenove učnih načrtov za slovenščino, predavatelj na slovenskih in jugoslovanskih slavističnih kongresih, gost tujih univerz ter član in vodja žirij Prešernove in Župančičeve nagrade. Predsedoval je svetom Borštnikovega srečanja, Mladinske knjige, SNG Drama v Ljubljani idr. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Njegova bibliografija zajema številna dela strokovne in leposlovne literature.
Po volitvah leta 1990 je bil izvoljen v petčlansko predsedstvo države.
Nekajkrat je bil član odbora Mladinskega pevskega festivala, leta 1993 tudi njegov predsednik.
Vira: SAZU; festivalske knjižice
Jurče Vreže
V mojem času, tega je že davno, kakšnega tričetrt stoletja, sta v Celju delovali dve vodilni slovenski zborovodski osebnosti: Egon Kunej in Jurče Vreže. Prvega sem poznal bolj, drugega malo manj – pri prvem sem namreč prepeval kot dijak celjske gimnazije, Jurčeta Vrežeta sem videl največkrat samo od daleč. Bil je nekakšna posvečena osebnost, pač kot dolgoletni tajnik, neutrudni organizator, utemeljitelj in vrhovna avtoriteta celjskega mladinskega pevskega festivala. Prepevanje nekaj tisoč mladih pevcev je v Celju vsakokrat povzročilo svojevrstno vročičnost, saj je že organizacija zahtevala nič kolikšne napore, usklajenosti in podrejanje skoraj vsega javnega življenja v mestu. Vreže je bil za nas zelenokljune pevce domala olimpsko odmaknjena veličina, in če ne bi moja mati kot zborovodkinja z njim precej tesno sodelovala, oče pa v mladih letih obiskoval mariborsko učiteljišče samo dve ali tri leta za njim, o njem ne bi vedel skoraj nič. Tudi v Šoštanju, kjer sem tri leta hodil v takratno nižjo gimnazijo in kjer je pred vojno Vreže menda deloval kako poldrugo desetletje, nam niso o njem povedali nič – celo kljub temu, da nas je petje tam učila ambiciozna gospa (takrat tovarišica) Trobina, ena od ne prav maloštevilnih Vrežetovih sodelavk pri MPF. Po enem od zgodnjih festivalskih dogodkov – ne prav dolgo po vojni – je Jurče Vreže povabil svoje sodelavke (mogoče je bil tudi kak sodelavec zraven, se ne spominjam) k svoji počitniški hišici pri Svetem Roku, na sončni strani tistega griča, čisto zraven znamenito poslikane cerkvice. Sam sem bil zraven kot nekak privesek, pač z materjo. Šli smo po tistem znamenitem križevem potu, nikakor ne molče (mogoče sem bil edini, ki je molčal – ker sem bil pač premladoleten) in si spotoma ogledali še čudovito notranjščino cerkvice. Zgoraj nas je čakal prigrizek. Jurče Vreže je bil seveda ves čas osrednja osebnost. Mogoče se motim, toda v spominu ga imam kot prijazno malobesednega, dinamičnega, do vratu zakopanega v svoje poslanstvo. Takšno je bilo moje edino neposredno srečanje z njim, pozneje sem ga lahko videl samo še od daleč.
