Padle v vojni so najprej pokopavali kar na pokopališča v bližnjem kraju, ko pa je bilo žrtev vse več, so jih začeli širiti v soseščini. Kmalu pa tudi to ni več zadostovalo, zato so pokopališča nastajala tudi blizu začasnih bolnišnic in vedno bliže bojiščem. Za pogrebne obrede so navadno poskrbeli vojaški duhovniki.
Vojna je terjala tudi veliko civilnih žrtev. Čeprav se je glavnina prebivalstva iz neposredne fronte zatekla v zaledje, je tudi tam prihajalo do številnih nesreč. Vojakov in civilnega prebivalstva pa niso redčile le strelne rane, temveč vse pogostejše epidemije, predvsem kolera, ki se je širila zaradi pomanjkanja vode, higiene, zdravnikov in zdravil; svoje pa so dodale še podgane. Trupla so pogosto razpadala kar na bojišču, ker jih zaradi neprestanih obstreljevanj ni bilo moč pokopati. Nemalokrat so jih sobojevniki kar pometali iz strelskih jarkov ali celo uporabili za gradnjo zaklonov.
