Obiskali smo gospo Vando Šega in njenega moža Andreja. Oba sta kar nekaj let preživela v tovarni pohištva Brest Cerknica. Gospa Vanda kot glavna in odgovorna urednica internega časopisa Brestov Obzornik, gospod Andrej pa na različnih delovnih mestih, nekaj časa je bil tudi referent za kadre in v njegov opis del in nalog je sodilo tudi letovanje delavcev.
Posamezniki v tovarni Brest so že v šestdesetih letih začeli razmišljati, kako bi omogočili svojim delavcem rekreacijo, dopust na morju oziroma v zdravilišču, če ga zaradi težav z zdravjem potrebujejo. Delo ob tekočem traku je velikokrat tako, da se gibi ponavljajo in prihajalo je do kroničnih zdravstvenih težav delavcev.
Z zakonom predpisan Sklad skupne porabe je vseboval namenska sredstva za rekreacijo, letovanje zaposlenih, socialna stanovanja, socialno pomoč, pomoč ob smrti družinskega člana … vse za dobro delavcev. Iz tega sklada so financirali najem zasebnih sob, gostinske usluge, nakup prikolic. Delavci so s plačilom teh uslug po obrokih sredstva vračali.
Do približno leta 1980 Brest ni imel lastnih kapacitet in je sobe za letovanja najemal pri zasebnikih, nato pa so se zaradi porasta interesa za letovanja in na predloge zaposlenih odločili za nakup okrog 40 počitniških prikolic.
Namestili so jih v avtokampe ob jadranski obali in na otoke Rab, Pag, Krk. Največ so jih postavili v Istri. Podjetje je z avtokampi sklenilo celoletne pogodbe in plačalo najemnino. Jeseni so nekatere prikolice odpeljali na hranjenje izven kampov in jih spomladi ponovno namestili. Zgodilo se je, da so bile prikolice, ki so ostale čez zimo v kampu, poškodovane zaradi vandalizma.
Prikolice so bile dobro opremljene, imele so tudi hladilnik, baldahin in ostalo počitniško opremo.
Vsaka prikolica je imela inventarno knjigo, v kateri je bil voden inventar in uporabniki prikolice so jo izpolnili ob prihodu in ob odhodu. Tako so prikolice postale ogledalo uporabnikov. Nekateri so izredno lepo skrbeli, drugi malo manj.
Spomladi, ko so prikolice nameščali, so iz tovarne odšli vzdrževalci, snažilke in poskrbeli, da so prikolice primerno urejene pričakale prve dopustnike. Jeseni se je zgodba z vzdrževanjem ponovila. Delo je bilo obsežno, saj je bila razpršenost prikolic velika.
V spomladanskih mesecih so na oglasnih deskah v podjetju objavili razpis za letovanje in določili rok za prijavo. Ko so se delavci prijavili, je imel gospod Andrej veliko dela. Večina delavcev je hotela letovati v času kolektivnega dopusta podjetja, nekateri so imeli šoloobvezne otroke, drugi so želeli letovati v točno določenem kraju, s točno določenimi sodelavci … Izdelal si je mrežni plan in poskušal ugoditi čim več prosilcem. Seveda je bilo potrebnih veliko pogovorov, prepričevanj, usklajevanj, da je bilo kar čim več prosilcev zadovoljnih.
Iz Sklada skupne porabe je bil del regresa namenjen celotni firmi za financiranje letovanja, del pa je dobil vsak posameznik in je ta denar lahko prosto porabil. Višina regresa je bila določena z dogovorom. So pa imeli delavci možnost plačila letovanja na obroke. Na ta način je postalo letovanje dostopno tudi tistim z manjšo plačo.
