Površina Celjskega stropa je 142,6 kvadratnega metra, sestavlja ga enajst slik v tehniki tempera na platno. Slike so razvrščene tako, da pride do izraza osrednja slika z iluzijo težke arhitekture s stolpi in z zaključnim robom v obliki križa, ki obdaja v višino odprto nebo.
Manjše slike predstavljajo žanrske motive letnih časov in so povzete po bakrorezih Jana in Rafaela Sadelerja, ki sta se zgledovala po originalih slikarjev družine Da Ponte-Bassano. Giganti – napadalci neba, v vogalih – so povzeti po bakrorezih Hendrika Goltziusa, kateremu so za vzor služile slike Corneliusa Cornelisza van Haarlem(a). Bitka med Latinci in Trojanci je neposredni citat grafike Antonia Tempeste. Osnutek ali predloga za osrednji del z iluzionistično arhitekturo ni znana.
Ob primerjanju grafik s stropnimi polji je razvidno, da ni šlo zgolj za preslikovanje motivov. Najbolj osebno noto predstavlja barva, s pridihom zlate svetlobe pa je slikar vdahnil dušo vsem, po črno belih predlogah izvedenim stropnim slikam. Ob tem je bilo potrebno prilagoditi velikost celote, razmerja velikosti figur in krajine. Motivi na obrobnih stropnih slikah so zasnovani kot izrezi, zgoraj skrajšani in raztegnjeni v širino.
Po odkritju leta 1926 je Celjski strop veljal za edini primer svoje vrste južno od Alp. Sledila je druga svetovna vojna in povzročila nepopravljivo škodo na številnih evropskih spomenikih. Zaradi tega je postal izjemno redek primer v originalu ohranjenega platnenega stropa, poslikanega s tempero, iz zgodnjega 17. stoletja. Izjemna kvaliteta slikarja se razkriva ob osrednji iluzionistični kompoziciji in prefinjenih potezah dvornih dam. Kljub anonimnosti sodi avtor Celjskega stropa v evropskem merilu med vrhunske slikarje.
