Literarni in likovni natečaj

Na oba natečaja je prispelo lepo število zelo dobrih izdelkov, nastalih pod vodstvom mentorjev, učiteljev na osnovni šoli Velike Lašče. Natečaj smo zaključili 3. 12. 2012, na Ta veseli dan kulture, s prireditvijo na osnovni šoli Velike Lašče, na kateri smo predstavili oba natečaja in učencem podelili priznanja za najboljše izdelke. Nagrajencem je priznanja izročil župan občine Velike Lašče, gospod Anton Zakrajšek. Prireditev smo zaključili s kulturnim programom,  ki sta ga izvedli »klinčarici« gospa Slava Petrič in gospa Franja Sedej.

Na likovnem natečaju je prvo mesto zasedel Vid Rigler, drugo sta si delili Ana Kokelj in Maruša Šušteršič, tretje mesto pa je pripadlo Aljažu Leniču.

Ker je na literarni natečaj prispelo bistveno več izdelkov kot na likovni, smo se odločili nagrade za literarne prispevke podeliti v treh razredih – šestem, osmem in devetem. V šestem razredu je prvo mesto zasedla Ana Kokelj, drugo Karmen Žužek in tretje Lea Belaj. V osmem razredu je prvo nagrado dobila Nika Košir, drugo Jakob Hočevar in tretjo Maša Oblak. V devetem razredu je prvo mesto zasedla Polona Zakrajšek, drugo Rok Selan in tretje Tjaša Jakšič.

INTERVJUJI

Intervju z Vero Gorjup

V pogovoru z Vero, začetnico zadružništva v Robu, sem izvedela veliko novega. Med drugim tudi, kako je doživljala drugo svetovno vojno, politične spremembe in začetke zadružništva. Veliko se je selila, zato je njeno življenje še bolj zanimivo.
Kdaj in kje ste se rodili?
Rodila sem se 16. 7. 1930 v Krvavi Peči, staršem Jožefi in Janezu. Oče mi je že pri osmih letih umrl zaradi nesreče v gozdu.
Kje ste preživeli večino življenja? Če ste se selili, kam oz. od kod?
Večino življenja živim v Robu, rojena pa sem bila v Krvavi Peči. Vas so v enem letu požgali najprej spomladi v marcu leta 1942, ko pa smo do jeseni zgradili lesene strehe, so oktobra s topovi požgali še enkrat. Takrat smo se bili prisiljeni odseliti drugam. Šli smo v Uzmane, nato v Marinčke, sama pa sem se kasneje preselila v Ljubljano. Čez čas smo začeli zidati hišo v Robu, kjer živim še danes.
Kam ste hodili v šolo?
Obiskovala sem osnovno šolo v Krvavi Peči, a sem končala le štiri leta zaradi pričetka druge svetovne vojne. Bila je revščina, nisem imela niti svojih čevljev. Ko je brat prišel iz šole domov, je sezul čevlje, jaz pa sem jih obula in šla v popoldansko šolo. Ko sem bila stara 40 let, sem v Ljubljani na Ledini končala večerno osnovno šolo.
Kam st hodili v službo oz. kdo v družini je hodil v službo?
Na začetku sem delala v Ljubljani, ker pa se je mama bala, da se bom »spridila«, me je pripeljala domov. Iz Marinčkov, kjer smo takrat stanovali, sem hodila vsak dan peš na Rašico, kjer sem se po mamini želji učila za šiviljo. Ta poklic mi ni nikoli ugajal. Na Rašici so imeli šivalni stroj, na katerega sem se učila pod vodstvom Zofije Levstik. Poročila sem se zelo mlada. Mož je prihajal iz Tomažinov. Bil je v internaciji (v taborišču). Ko se je vrnil, sva se takoj poročila. Kmetije nismo imeli, zato sva z možem Antonom in mamo, ki sva jo vzela k sebi, začela kmetijsko ekonomijo na povojni nacionalizirani zemlji v Robu. Moj mož je vse vodil, z mamo pa sva delali vse od kraja. Morali smo orati, saditi, pleti in vso zemljo obdelovati. Nekaj pridelkov smo obdržali sami, kar je bilo viška pa smo dali zadrugi v Robu.
Kaj je imelo večjo gospodarsko težo, delo na kmetiji ali »klasična« služba? Kako se je to razmerje spreminjalo skozi čas?
V Robu so ljudje živeli od kmetij. Z možem in mamo pa nismo imeli zemlje, zato smo začeli delati na nacionalizirani zemlji. To je bil začetek zadružništva v Robu. Kasneje se je razširilo še na suho robo, ki so jo tukaj pakirali, in na destilarno. V destilarni so kuhali smrekove in hojine storže ter veje na način, kot se kuha žganje. Eterično olje so prodajali na Rudnik Silva produktu. V destilarno se je vključilo še več ljudi, ker so delali v treh izmenah (noč in dan). Vodil jih je moj mož Anton. Takrat smo delo na ekonomiji prenehali, jaz sem se zaposlila na zadrugi – suha roba.
Ali se spomnite katerih zadrug tudi v širši okolici?
Bila je še zadruga na Turjaku, na Karlovici in v Velikih Laščah. Prvega julija 1962 so se te zadruge združile pod Velike Lašče.
Kakšen je bil na splošno odnos ljudi do zadružništva?
V začetku so ljudje zadruge zelo cenili, saj so tam dobili delo in zaslužek. Samo v Robu je bilo zaposlenih šest ljudi v zadrugi, še več pa v destilarni. Od destilarne pa so lažje živeli tudi kmetje, katerih otroci so nabirali smrekove veje in storže. Za delo so dobili plačilo.
Česa se najbolj živo spomnite iz svojega otroštva?
Najbolj živo se spominjam mojega otroštva ob delu doma in igrah na pašniku. Ker sem bila najmlajša, sem vodila našo edino kravo na pašo z vaškimi otroki. Pogosto sem pazila na mlajšo sosedo ali pa z mamo plela na njivi. Mama mi je razlagala vrste plevelov in tudi kako globoko moram zapleti, da ga bom izpulila s korenino. Druge igre v mojem otroštvu ni bilo.
Kakšen je bil vaš odnos in odnos ljudi do političnih sprememb? Koliko so po vašem mnenju vplivale na kvaliteto življenja?
Po vojni so se ustanovile obnovitvene zadruge. Tukaj so nekateri dobili material za obnovo domov ali pa nakaznice za hrano. Naša družina tega ni dobila, ker je brat padel pri domobrancih. Iz tega razloga so nam tudi nacionalizirali zemljo v Krvavi Peči. Kasneje so nam jo vrnili, ker bi morali izplačati vsaki izmed treh hčera po tisoč dinarjev dote, mama pa bi morala imeti preživnino do smrti. To zemljo smo prodali in z denarjem zgradili nov dom. Kljub vsemu smo bili navdušeni nad svobodo.

Polona Zakrajšek, 9. b (prvo mesto)

Intervju

Kako vam je ime ter kdaj ste bili rojeni?
– Ime mi je Miroslav Selan, rojen pa sem bil l. 1946.
Kje ste živeli, s čim so se ukvarjali vaši starši?
– Živel sem na srednje veliki kmetiji v vasici v bližini Ljubljane. Imeli smo nekaj živine ter njiv. Kasneje smo postavili livarno.
Kakšno je bilo takrat stanje kmetijstva na vašem področju?
– Bilo je veliko lažje, saj v Sloveniji še ni bila razvita masovna živinoreja. Veliko ljudi je takrat hodilo tudi na dnino, na večje kmetije. Za težja dela se je uporabljalo konje in vole.
Kako so na kmetijstvo vplivale kmetijske zadruge?
– Kolikor vem, niso bile ravno v pomoč, saj se niso ozirale na »majhne«, »nepomembne« ljudi/kmete. Večinoma so pobrale zemljišča, ki so bila najboljša za kmetijstvo. Zemljo, primerno za kmetijstvo so dobili tudi od ljudi, ki niso podpirali partizanov. Po približno 10-15 letih so večinoma propadle.
Kakšno je bilo vsakdanje življenje?
– Avtomobilov skoraj ni bilo, še kolesa so bila precej redka. Težje je bilo priti do hrane, večinoma smo jo pridelali sami.
Kako je bilo v šoli? Ste imeli kakšne tuje jezike,…?
– Da, v šoli smo se med drugim učili tudi srbohrvaščino. Spomnim se, da smo imeli na voljo topel obrok (malico), a si je večina ni mogla privoščiti. Otroci večkrat nismo šli v šolo, ker smo pomagali na kmetiji. Za srednjo šolo ni bilo skoraj nobenih omejitev, le sprejemni izpiti.
Kako težko je bilo priti do službe?
– Če si imel dovolj visoko izobrazbo, to ni bil problem. Plače so bile dokaj nizke, a je bila služba »sigurna«, saj podjetja niso pogosto propadala. Sam sem bil med drugim v večini zaposlen kot inženir.
So vaši starši velikokrat govorili o vojni? Se spomnite kakih posebnih sprememb po vojni?
– Ne, starši o vojni niso govorili skoraj nikoli. Vem pa, da je bilo po vojni še dolgo časa obvezno služenje v vojski, vendar sam zaradi zdravstvenih težav nisem sodeloval.
Še zadnje vprašanje. Se spomnite, kakršnegakoli sodelovanja vaščanov, kot skupščine?
– Da, velikokrat se je zbiral denar za različne stvari, še posebej za kanalizacijo in vodovod. V ta namen so se velikokrat organizirali različni semnji, veselice,…
Hvala za sodelovanje.

Rok Selan, 9. a (drugo mesto)

Moja babica Antonija Adamič

Rodila se je 4. 1. 1951 v Ljubljani, nato je živela na Škrlovici, od koder se je poročila na Zlati Rep.
V šolo je hodila 4 leta v Dvorsko vas, potem pa v Velike Lašče.
V službo ni hodil nihče, ker so delali na kmetiji.
Večjo gospodarsko težo je imela klasična služba in kakšna večja kmetija. Sčasoma je zmeraj več ljudi hodilo v službo.
Sodelovali so s Kmetijsko zadrugo Velike Lašče in Kmetijsko zadrugo  Ribnica. Odnos je bil spoštljiv in dober, saj so od njih  odkupovali zobotrebce in špile. Odnos do zadružništva je bil dober, saj so bile zadruge edine za odkup sadja, pridelane hrane, mesa, suhe robe in kasneje tudi lesa. Skozi čas so zadruge svojim kmetom, na primer v 60. letih pomagale pri  gradnji, jim pomagale kupiti manjše stroje, po 70. letih pa že traktorje, obračalnike,… kasneje so kmetom svetovali tudi glede  varčevanja in kredita.
Zadruga je na življenje lokalne skupnosti vplivala zelo dobro. Bila je edina možnost, ki je omogočala prodajo kmetu (sadje, mleko,…).
»Moji starši so bili Antonija Škulj in Janez Peček. Preživljali so  se s kmetijo.
Poseben dogodek je bil, ko nas je nekoč obiskal atov brat z Dunaja. Takrat smo se vsi štirje zbrali in s pričakovanjem gledali, kaj nam je prinesel. Za tiste čase je bila že čokolada veliko presenečenje on pa nas je zmeraj znal pocrkljati.
Našo družino obdobja v slovenski zgodovini niso kaj preveč zanimala oziroma se nas niso dotaknila. Mama je postala vdova pri 42-ih letih, sama s štirimi otroki na kmetiji, za katero smo skrbeli vsi. Da smo preživeli, smo morali prodajati borovnice, hruške in jabolka. In to je bil naš glavni cilj, preživeti in izšolati vse.«

Tjaša Jakšič, 9. a (tretje mesto)

Intevju
–  Ime in priimek intervjuvanca: Ivan Drobnič
–  Kraj in datum rojstva: 1. november 1930, Žimarice

–  Nika: Kje ste preživeli večino svojega življenja?
–  Ata: Večino svojega življenja sem preživel pri Vintarjih, kamor sem se priženil iz Žimaric    pri Sodražici pred 57. leti.
–  Nika:  Kam ste hodili v šolo?
–  Ata: Šolo sem obiskoval v Sodražici 4 leta, dokler se ni začela vojna. Med vojno v šolo  nismo hodili redno.
–  Nika: Kdo so bili vaši starši, s čim so se preživljali?
–  Ata:  Moj oče je bil Janez Drobnič, doma s Perovega, mama pa Frančiška Kljun iz  Žimaric. Oče se je ukvarjal s krošnjarstvom, mati pa je bila gospodinja.
–  Nika: Česa se najbolj živo spomnite iz svojega otroštva?
–  Ata: Najbolj živi spomini iz mojega otroštva so mi ostali, ko sem bos hodil v šolo in si noge grel v »kravjaku«.
–  Nika: Kako ste doživljali prelomna obdobja v slovenski zgodovini?
– Ata: Najhuje mi je bilo v 2. svetovni vojni, saj doma nismo imeli hrane. Kmetija je bila  majhna, število članov v družini pa veliko. Hrano, ki smo jo pridelali doma, so večkrat pobrali vojaki. Ker so med vojno Italijani očeta odpeljali v Italijo in ga zaprli v taborišče, smo morali otroci veliko delati. Preden so ljudi odpeljali v taborišče, so jih v Ljubljani tepli in zasliševali. Ko je leta 14943 Italija kapitulirala, so očeta in druge ujetnike spustili na prostost. Iz Italije se je peš vrnil domov. Potem se je priključil partizanom.
Hudo je bilo tudi, ko so Italijani napadli Žimarice. Navsezgodaj zjutraj smo zaslišali glasno ropotanje letala, ki se je čisto nizko spustilo nad našo vas. Kmalu za tem je vas pričela goreti, ženske in otroci so jokali, moški, kolikor jih je v vasi še ostalo, pa so hiteli reševati živino in druge stvari. Italijani so namreč vrgli zažigalno bombo. To so moji najhujši spomini na preteklost.
– Nika: Ste doma kdaj govorili o obdobju pred 2. svetovno vojno, oziroma ali so o tem razpravljali odrasli med seboj?
–  Ata: doma so o obdobju pred 2. svetovno vojno govorili bolj malo. Največ o tem obdobju mi je pripovedoval stric. Rad sem poslušal njegove zgodbe, ko mi je pripovedoval, kako se je kot prostovoljec boril na ruski fronti, kjer je bil ranjen.

Nika Košir, 8. a (prvo mesto)

Intervju z Alojzijem Tomšičem o zgodovini njegovega življenja, političnih spremembah ter zadružništvu

Ime in priimek: Alojzij Tomšič
Datum in kraj rojstva: 21. 12. 1933, Adamovo pri Velikih Laščah
Kje ste preživljali večino življenja? Če ste se selili, kam oziroma od kod?
V otroštvu sem živel na Adamovem. Ko sem bil star 13 let, sem odšel v Ljubljano, kjer sem se šolal. V Ljubljani sem ostal do 20. leta. Nato sem živel tri leta v Beogradu, kjer sem služil   vojsko. Po vojski sem živel in še živim v Ljubljani.
VSAKDANJOST
Kam ste hodili v šolo?
Hodil sem v OŠ Velike Lašče do 5. razreda. Nato sem bil sprejet na Gimnazijo Vič v Ljubljani, ki sem jo uspešno zaključil.
Kam ste hodili v službo?
V službo sem hodil v hotel TURIST.
Kdo iz vaše družine je hodil v službo, kam?
Doma smo se preživljali s kmetovanjem.
Kaj je imelo večjo gospodarsko težo, delo na kmetiji ali »klasična« služba?
Absolutno je imelo večjo gospodarsko težo delo na kmetiji. Poudariti pa moram, da je imela gospodarsko težo tudi suha roba.
Ali se spomnite kakšnih zadrug v vaši širši okolici in kakšen odnos ste imeli do njih?
Ja, spomnim se zadruge in mojega (našega) odnosa do nje. Jaz sem bil bolj  zunanji opazovalec dejavnosti  suhe robe. Moj oče pa je bil ustanovitelj tega dela zadružništva s še dvema možema mlekarske zadruge.
Kakšen je bil na splošno odnos ljudi do zadružništva? Zanima me razlika pred 2. svetovno vojno in po njej.
Za ljudi je bila zadruga zelo pomembna. Vse se je dogajalo preko zadruge, bila je zelo aktivna in pozitivna. Razlike pred 2. sv. vojno in po njej so bile velike, kajti prej je bilo vse lepo (vse je cvetelo). Po njej pa je bilo vse uničeno in neučinkovito, čeprav se je čez čas popravilo.
Kako ocenjujete prispevek zadrug na življenje lokalne skupnosti?
Ta prispevek je zelo pozitiven.
DRUŽINA
Kdo so bili vaši starši? S čim so se preživljali?
Moj oče je bil Alojzij Tomšič. Bil je zelo dober kmet, bil je ustanovitelj Mlekarske zadruge v Velikih Laščah. Bil je v odboru, ljudje so ga imeli zelo radi in so ga spoštovali, upoštevali in podpirali. Moja mama je bil Frančiška Tomšič, bila je dobra gospodinja.
Česa se najbolj živo spomnite iz svojega življenja?
Vojne in grozot vojne, …
NAVEZAVA NA SPLOŠNO ZGODOVINO
Kako ste doživljali prelomne dogodke v zgodovini?
Spomnim se, da so nam največjo škodo in grozo delali slovenski partizani. Med 2. sv. vojno so bili strah in trepet.
Ali ste kdaj doma z družino govorili o obdobju pred 2. sv. vojno?
Odrasli so veliko razpravljali o vojnah in političnih spremembah.
Ali je bilo zadružništvo ali zadruga tema teh pogovorov. Če je bilo, kakšen odnos je bilo lahko razbrati iz pogovorov?
Ja. Kajti moj oče je pogosto sodeloval v zadrugi in kot sem že povedal, je ustanovil mlekarsko zadrugo. Bil je v upravnem odboru, bil je tudi član okrajnega odbora proizvajalcev.
Kakšen je bil vaš odnos in odnos ljudi do političnih sprememb? Koliko so po vašem mnenju vplivale na kvaliteto življenja? Kakšno je bilo splošno mnenje glede tega?
Odnos je bil grozen (zaradi vojn). Vsak je moral ubogati oblast. Spomnim se, kako so starši govorili o veliki gospodarski krizi leta 1928. Vojne so zelo vplivale na odnose med  ljudmi in na politične spremembe, kajti po vojni je bilo katastrofalno.

Jakob Hočevar 8. b (drugo mesto)

Moja babica in zadružništvo

Moja babica po očijevi strani, Vida Oblak, je bila rojena 25. 11. 1949 pri Logarjih. Leta 1950 je začela obiskovati 1. razred osnovne šole v Velikih Laščah. Šola se je tedaj nahajala v današnji glasbeni šoli in je dosegla štiri osnovne razrede in štiri nižje gimnazije. Strinja se, da je bilo v šoli kar luštno, le mrzlo je bilo. Takratni učitelji so bili starejši. Učili so jo: ga. Mira Valenčič , Zofka Rakušček, ga. Dolenšek, Jože Kokot iz Ljubljane, ga. Vida Šega. Nižja gimnazija je bila v prostorih današnjega Levstikovega doma nad mesnico in v prostorih današnje knjižnice. Po končani osnovni šoli in nižji gimnaziji se je učila za šiviljo ter se nato kmalu poročila v Velike Lašče.
Spomini na otroštvo: najbolj se spominja, da so morali vedno delati. Njena mama, ki je dočakala že 92 let, je kmalu postala vdova. Ostalo ji je troje majhnih otrok in velika kmetija. Njeni trije majhni otroci nikoli niso poznali očeta in zato je bilo življenje še toliko težje. Tako se spominja, da je morala že kot sedemletna deklica pleti korenje na njivi ves dan. Ko je padal dež in so se drugi otroci lahko igrali, so morali doma luščiti fižol za seme ali prazniti seno iz lat kozolca. Otroci te družine niso bili nikoli prosti. O politiki se v tistih časih ni govorilo in razpravljalo. Vse, kar so doma poznali, je bilo delo in molitev.
V Velikih Laščah se po letu 60 začne razvijati industrija: ANGORA v prostorih današnje zadruge in IGO (Ind. gospodinjske opreme) na Postaji.
Edina oblika zadružništva v Velikih Laščah je bila Kmetijska zadruga. Le- ta je bila zadolžena za razvoj kmetijstva, odkup suhe robe.
Ljudje so na tem območju izdelovali zobotrebce, špile, žlice, predpražnike iz koruznega ličkanja. To so prodajali Zadrugi, ta pa je prodajala dalje v druge jugoslovanske republike. Prav tako je zadruga skrbela za odkup živine in to prodajala v Srbijo, Makedonijo in Bosno. Druge prodaje v tem času ni bilo.
Spremembe so se začele šele z osamosvojitvijo Slovenije, ko je prišla tudi politika, razprave o politiki v ospredje kmečkega življenja.
Moja babica se za politiko kaj malo briga, zanjo še vedno velja pravilo moli in delaj, kot jo je naučila njena mama.

Maša Oblak, 8. b (tretje mesto)

Intervju z mojo babico

Pogovarjala sem se z mojo babico Marijo. Moja babica se je rodila 8 let po 2. svetovni vojni, leta 1953, v Ljubljani. Svoje otroštvo, leta šolanja in vse do poroke je preživela v Kotu pri Veliki Slevici. Leta 1972 se je poročila in z dedom sta se za nekaj časa preselila v Ljubljano. Potem sta kupila zemljo na Kukmaki, na njej zgradila hišo, v kateri še danes živita od leta 1976.
Moja babi je hodila na OŠ Velike Lašče, šolanje pa je nato nadaljevala v Ljubljani. V službo sta oba z dedom hodila v Ljubljano. Babi je bila zaposlena v zdravstvenem domu, kot laboratorijski tehnik, dedi pa v različnih gradbenih podjetjih kot vodovodni inštalater.
V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je bilo veliko družin, ki so poleg službe opravljale tudi delo na kmetijah. To so bili tisti, ki so imeli manjše kmetije. V teh časih je imela velik pomen za preživetje tudi kmetijska zadruga. Moja prababica je živela na manjši kmetiji in ni nikoli hodila v službo. Imela je le eno kravo in ta jo je preživljala. Zadruga je odkupovala mleko in tako pomagala njej kot mnogim drugim. Prispevek zadrug na življenje lokalne skupnosti je bil v tistih letih zelo velik.
Babica se iz svojega otroštva živo spominja, kako je bilo, ko je zbolela mama in je morala v bolnišnico. Treba je bilo pomolsti kravo in odnesti mleko v zbiralnico, toda nihče – ne babica, ne njen oče- nista znala molsti. Ko jima je končno uspelo, sta imela na prstih žulje, da ne govorimo o kravi, ki ju je naslednji dan prestrašeno gledala.
Prelomna obdobja v zgodovini, predvsem razpad Jugoslavije, so doživljali kot nekaj pozitivnega za Slovenijo. Na te dogodke pa so babičini starši in vsi starejši gledali s strahom, ker so se bali, da bi se ponovila 2. svetovna vojna. Kljub temu je bil njihov odnos do političnih sprememb pozitiven in je pozitivno vplival na kvaliteto življenja. Politično življenje je bilo bolj sproščeno. Ni bilo več potrebno paziti, kaj in kje boš kaj rekel. Tudi versko življenje je postalo bolj svobodno in ni bilo treba več skrivati svojega prepričanja v strahu, da bi utegnil izgubiti svojo službo.

Ana Kokelj, 6. a (prvo mesto)

Frančiška Kožar

Frančiška Kožar se je rodila 12. 3. 1922 v Dvorski vasi. Svoje življenje je preživljala v Gornjih Retjah s svojim sinom. Ker se je sin ponesrečil v prometni nesreči, se je preselila k drugemu sinu v Podkraj. V Podkraju sedaj preživlja svoje življenje. Je zelo urejena in se rada pogovarja. Osnovno šolo je obiskovala v Dvorski vasi, kasneje pa hodila v Velike Lašče. Pred vojno je bila v Budimpešti na Madžarskem -v dijaškem domu, dve leti. Ko se je začela vojna, je bila pet let kuharica na veliki kmetiji. Na kmetiji je bilo v tistem času kot služba. V Velikih Laščah je bila zadruga, s katero je tudi ona sodelovala. Njena družina je tja oddajala živino. Prispevek zadrug je gospa ocenila različno. Njeni starši so bili kmetje, preživljali so se s pridelki, ki so jih sami pridelali, s svojo živino in zelišči. Najbolj se spominja časov, ko je zmanjkovalo hrane. Razpada Jugoslavije se spominja, da so bili njeni starši žalostni in razočarani. Pove, da so velikokrat s svojimi prijatelji obujali spomine in se pogovarjali. V Kraljevini Jugoslaviji je bilo življenje še slabše.

Karmen Žužek, 6. a (drugo mesto)

Intervju o zadružništvu nekoč
Frančiška Zadnik-Belaj, rojena 28. 2. 1933 na Perovem, je živela 28 let na Perovem in zdaj že 51. leto v Črnem Potoku.
V šolo je hodila k Sv. Gregorju. V družini ni nihče hodil v službo, bili so doma in so delali na kmetiji. Večjo gospodarsko težo je imelo delo na kmetiji. Seveda se je to skozi čas spremenilo in je bila služba boljša. »Na Karlovici je bila zadruga, ampak niso sodelovali, ker je bilo dovolj dela,« pravi Frančiška. Odnos do zadruge ni bil preveč aktiven.
 »Moji starši so bili Jakob in Julijana Zadnik. Preživljali so se s kmetijstvom in suho robo.« Iz otroštva se najbolj spomni, da so morali delati težka dela. Ni bilo časa za igro in šport. Včasih pa so morali zaradi dela ostati doma, namesto da bi šli v šolo. Bilo pa je tudi bolj malo hrane.
»Pred vojno je bilo za nas otroke zelo težko. Starše pa je skrbelo, kako bo potekala vojna. Pogovarjali so se, da vojna ne prinese nič dobrega, samo slabo. Brate je bilo strah, da bi morali iti v vojsko,« se spominja Frančiška. Njeni starši so si želeli samo mir, ne pa vojne. Ko so se njeni starši pogovarjali o vojni, so menili tudi to, da bo z zadružništvom šlo naprej. Po vojni se je zelo slabo obneslo, Jugoslavija pa je bila v redu in bil je mir, kar je najvažnejše. Ampak ni bilo strojev kot dandanes, in elektrike, tako je bilo delo težje.

Lea Belaj, 6. a (tretje mesto)