Leto 476 je prineslo konec zahodnega dela nekdaj mogočnega Rimskega cesarstva. Vzhodna polovica s prestolnico v Konstantinoplu se je krizi trdoživo izvila, se naglo prenovila in prerasla v še nadaljnje tisočletje trajajoče, mogočno Bizantinsko cesarstvo.
Nekdaj cvetoča rimska mesta v nižinah so ugasnila, med njimi tudi Petoviona, Celeia in Emona. Premožnejše prebivalstvo je pobegnilo v Italijo in Istro. Revni so se umaknili v hribovske višinske vasice, nekatere so imele cerkve in obzidje. Na Gorenjskem so bile take višinske postojanke npr. Ajdna nad Potoki, Sv. Lovrenc in Gradišče nad Bašljem, Sv. Jakob nad Potočami, Štefanja gora …
Po propadu Zahodnega rimskega cesarstva so Vzhodni Goti, skandinavsko germansko ljudstvo, Bizancu pomagali zasesti sosednja ozemlja. Prek naših krajev so vdrli v Italijo in na ozemlju severne Italije in zahodne Panonije ustanovili svojo lastno državo. Ker so se povezali z zahodnimi Franki, je prišlo do bizantinsko-gotske vojne, v kateri so Bizantinci sredi 6. stoletja uničili gotsko državo. Franki so se lahko razširili v jugovzhodne Alpe in segli vse do Jadranskega morja. Da bi Bizanc zajezil prodiranje neljubega soseda, so v mejne trdnjave iz Panonije naselili zavezniške Langobarde. Nastala je t. im. Noriška država, ki jo danes istovetimo z okolico Ptuja in Celja ter s številnimi višinskimi postojankami, vključno s Karnijem, predhodnikom Kranja.
Zaradi izjemne strateške lege je Karnij v 6. stoletju postal pomembna vojaška postojanka, ki je varovala prehode v Italijo. Sčasoma se je v mestu nastanila enota germanske vojske s pripadajočimi družinami. Njihova noša, jezik, vera in navade so se močno razlikovali od pokristjanjenega, staroselskega prebivalstva. Kot kažejo dolgoletne raziskave ob gradu Khislstein in na dvorišču pred Lovskim dvorcem, je mesto ta čas dobilo močno obzidje. Utrdbe so bile potrebne predvsem nad strugo reke Save, kjer je vodila v mesto glavna pot. Ta pot glede na strmino brega ni mogla potekati mnogo drugače kot današnja Vodopivčeva ulica. Na nasprotni strani pa je breg nad kanjonom reke Kokre nudil dovolj varnosti, da razen opazovalnih stolpov najverjetneje ni rabil nobene dodatne zaščite. Za obzidjem Karnija je ob vojski našlo varno zavetje domače prebivalstvo in okoličani, ki so v mesto pribežali od drugod.
V mestu je stala velika zgodnjekrščanska cerkev s krstilnico. Ime oglejskega zavetnika kranjske fare, svetega Kancijana in tovarišev, kaže, da je prva krščanska skupnost v Kranju obstajala že zgodaj, najverjetneje že pred 5. stoletjem. Tudi poznoantično obzidje na zahodni strani mesta je zraslo na temeljih starejših, še zgodnejših rimskih zgradb in stolpov. Kmalu se je uveljavila krščanska navada pokopavanja v bližini cerkve, kjer je skozi dolga stoletja nastalo obsežno zgodnje-srednjeveško in novoveško kranjsko pokopališče.
Na poznoantičnem grobišču ob sotočju rek, v Lajhu, so pokopavali staroselsko prebivalstvo Karnija in priseljeno germansko ljudstvo. Staroselci so bili večinoma katoliške vere, v grob jih je spremljal le skromen križec ali preprosta sponka za obleko. V nekaj bogatih grobovih so bili pokopani Germani, predstavniki vojaške posadke, redkeje aristokratska vojaška elita in člani njihovih družin. Mnogi Germani so bili še pogani ali pa so pripadali krščanski ločini arijancev. Orožje in bogat nakit, ki je spremljal pokojnike v onostranstvo, je izkazoval visok družbeni položaj, socialni status in etnični izvor pokojnika.
Grobišče v Lajhu ni edino odkrito kranjsko pokopališče. Drugo veliko grobišče staroselskega prebivalstva iz obdobja med 6. in 11. stoletjem je bilo ob križišču pri nekdanji tovarni Iskra. Način pokopa je bil enak kot v Lajhu, umrle je spremljalo v grob le malo predmetov.
Tretje veliko kranjsko grobišče se je razprostiralo okrog farne cerkve. Tu so našli staroselske in kasnejše staroslovanske grobove iz časa med 8. in 10. stoletjem. Manjše grobišče slovanskega prebivalstva pa je bilo odkrito tudi na Gorenji Savi, v Srednjih Bitnjah, na Drulovki, Mlaki in Suhi pri Predosljah.
Besedilo povzeto po: Verena Vidrih Perko: Železna nit: sprehod skozi arheološko preteklost Gorenjske: vodnik in katalog stalne arheološke razstave Železna nit. V Kranju: Gorenjski muzej, 2011, str. 37–43 in 73–76.
