Prve juhe segajo v čas okoli 7500 let pred našim štetjem, ko začne človek uporabljati lončevino, primerno za kuhanje. Stari Grki so poznali enolončnice iz luščenega ječmena, pese, boba, graha, leče z dodatkom mesa ali rib. Znana je tako imenovana špartanska črna juha iz krvi z dodatkom kisa, zelja in še nekaterih začimb. Iz časa stare Grčije sta poznani še lidijska (meso, riban kruh, frigijski sir, koper in mastna juha) in ribja juha (riba, kaša, koriander, česen, čebula, koper in voda; vse skupaj so poškropili z močnim kisom ter dodali poper in figov sok).
Rimski pisec Apicij v svojem delu o kuhanju piše o kašah in juhah, Plinij pa omenja juho pri Germanih, ki se je imenovala “mus”. Vanjo so dali žitno moko in izluščeno kašo. Poznali pa so tudi juhe iz stročnic, zelenjave, divjačine in mesa, poleg tega pa mlečno, močnato in pivovo juho.
V srednjem veku so poznali večji izbor sestavin za kuhanje juh. Znane so bile mesne juhe (iz različnih vrst mesa in rib), iz mleka in jajc, iz različnih vrst repe, redkvice, čebule, pora, korenja, zelja, špinače, kreše, iz kopriv in druge listnate zelenjave.
Na severni strani Alp je bila v tem času znana mešanica iz črnega kruha, vode in kaše, kuhane v kotlu. V kotlu so pogosto kuhali različne kaše in jim za boljši okus dodajali kose različnega mesa (kokošje, zajčje itd.), zelje in drugo zelenjavo ter rženo ali grahovo moko. Takšne juhe ali enolončnice so bile marsikje osnovna hrana do 18. stoletja.
V 12. in 13. stoletju so pripravljali tudi špehovo in zelenjavno juho, juho iz različnih žit (ječmen, proso, rž), celo juho iz žira, pripravljali pa so jo tudi iz kislice in vina.
Nekatere nove vrste zelenjave in začimbe (koruza, topinambur, paradižnik in krompir), ki so jih pripeljali iz Amerike v 16. stoletju, zaznamujejo tudi juhe. Že v 16. in začetku 17. stoletja se v Italiji pojavi krompirjeva juha z repo in korenjem.
V prvi nemški kuharski knjigi iz leta 1581 je omenjenih 63 juh, med njimi grahova, ječmenova, konopljina, ribja, mlečna, zeljna, sirova, jajčna, vinska, pivova, sladka, juha s kaprami, makova ter datljeva. Iz tega časa izvira tudi “olla potrida” (leni lonec), ki izvira iz Španije.
Juhe, kot jih poznamo danes, so se pojavile v 17. stoletju, v času Ludvika XIV. Rad je imel zelenjavo in juhe iz brstičnega ohrovta in brokolija. Po običaju dunajske kuhinje iz 18. stoletja je bila juha glavna jed.
Priročnik Nova salzburška kuharska knjiga iz leta 1719 opiše že 417 juh. V tem času so bili v juhah modni že različni dodatki, npr. žemljine rezine, koščki različnega mesa, drobovina ali ribje ploščice. Pripravljali so tudi cmočke iz telečjega mesa z dodatkom mozga ali maščobe, žemelj, jajc itd.
Ekstrakt svežega mesa za juho je prvi naredil Justus Liebig leta 1847. Knorr je v osemdesetih letih 19. stoletja pričel z industrijsko proizvodnjo mok iz zelenega graha, leče, fižola, sage in tapioke za pripravo juh. Švicar Julius Maggi je v istem času prvi pripravil instant juho iz graha in fižola.
