Meščanske jedilnice so bile prijeten prostor za pogovore, branje, posedanje ali razmišljanje. V jedilnici so jedli vsi, razen služinčadi, ki je ostajala v kuhinji. Oprava je bila včasih dragocena, drugič pa cenejša ali celo iz imitacij in je pričala o socialnem statusu lastnika.
Meščanstvo je novitete pri serviranju hrane prenašalo v svoje domove, saj so se poskušali držati navad, ki so bile takrat v modi. Načini priprave mize so se iz višjih slojev selili po socialni lestvici navzdol, zlasti najnižjih slojev v mestu in na vasi pa v obravnavanem času niso nikoli dosegli. Kljub temu pa so tudi najnižji sloji prebivalcev v regiji oblikovali svoja pravila vsakdanjega in prazničnega prehranjevanja.
Mizni inventar se je tako v meščanskih krogih kot na podeželju največkrat podrejal modi, industrijskemu oblikovanju, statusu hišnega lastnika in finančnemu stanju.
Uživanje hrane je bilo vedno obred. Potekal je v meščanski jedilnici ali pa v podeželski “hiši”. V meščanskih hišah so bili obroki gospodarjeve družine in služinčadi največkrat ločeni, kar je bilo v navadi tudi na mnogih kmetijah. Hrana za služinčad in posle je bila praviloma slabša kot hrana gospodarjeve družine.
Na meščanskih mizah je že v drugi polovici 18. in na začetku 19. stoletja cinasto posodo in krožnike počasi zamenjala posoda iz porcelana ali iz bele keramike. Kot jedilni pribor so se poleg noža in žlice počasi uveljavile tudi vilice.
Pri strežbi so se vedno bolj uveljavljala pravila, kako mizo pogrniti in jo pripraviti za različne priložnosti, kakšne krožnike in kozarce uporabiti, v kakšnih posodah postreči itd. Leta 1928 je bil v Hotelu Evropa celo tečaj, kjer naj bi se celjske dame naučile pravilnega pogrinjanja mize in bontona ob njej.
Stari način uživanja hrane iz skupne sklede je bil pri nas najtrdneje zakoreninjen na podeželju – obrok je bil praviloma sestavljen le iz ene vrste jedi, ki jo je bilo mogoče jesti iz ene posode. Kljub vsemu pa so se polagoma le uveljavljali krožniki – porcelanski, kovinski iz loščene pločevine ali kasneje iz aluminija, odvisno od socialnega stanja družine. Na koncu je povsod prevladal porcelan. Glinast vrč in pločevinasto skodelico sta zamenjala steklenica in steklen kozarec.
Ponudba celjskih boljših gostiln v tistem času se je ravnala predvsem po dunajskem vzoru; vsebovala je juho, mesno jed s prikuho in sladico. Kot glavno jed so gostje lahko dobili različne vrste zrezkov, bržol, kotletov, pečenke, piščančje meso itd. Raznovrstne so bile tudi priloge in sladice. Ponudba je bila tako široka, da je vsak gost lahko našel kaj primernega za svoj žep in okus. Podeželske in trške gostilne so ponujale domače izdelke, sploh če je bila gostilna vezana na določeno obrt (mesnica ali pekarna). Vedno so bili na voljo vsaj klobasa in prekajeno meso, od pijač pa domače žganje, vino in jabolčnik.
Mizni inventar se je tako v meščanskih krogih kot na podeželju največkrat podrejal modi, industrijskemu oblikovanju, statusu hišnega lastnika in finančnemu stanju.
Uživanje hrane je bilo vedno obred. Potekal je v meščanski jedilnici ali pa v podeželski “hiši”. V meščanskih hišah so bili obroki gospodarjeve družine in služinčadi največkrat ločeni, kar je bilo v navadi tudi na mnogih kmetijah. Hrana za služinčad in posle je bila praviloma slabša kot hrana gospodarjeve družine.
Na meščanskih mizah je že v drugi polovici 18. in na začetku 19. stoletja cinasto posodo in krožnike počasi zamenjala posoda iz porcelana ali iz bele keramike. Kot jedilni pribor so se poleg noža in žlice počasi uveljavile tudi vilice.
Pri strežbi so se vedno bolj uveljavljala pravila, kako mizo pogrniti in jo pripraviti za različne priložnosti, kakšne krožnike in kozarce uporabiti, v kakšnih posodah postreči itd. Leta 1928 je bil v Hotelu Evropa celo tečaj, kjer naj bi se celjske dame naučile pravilnega pogrinjanja mize in bontona ob njej.
Stari način uživanja hrane iz skupne sklede je bil pri nas najtrdneje zakoreninjen na podeželju – obrok je bil praviloma sestavljen le iz ene vrste jedi, ki jo je bilo mogoče jesti iz ene posode. Kljub vsemu pa so se polagoma le uveljavljali krožniki – porcelanski, kovinski iz loščene pločevine ali kasneje iz aluminija, odvisno od socialnega stanja družine. Na koncu je povsod prevladal porcelan. Glinast vrč in pločevinasto skodelico sta zamenjala steklenica in steklen kozarec.
Ponudba celjskih boljših gostiln v tistem času se je ravnala predvsem po dunajskem vzoru; vsebovala je juho, mesno jed s prikuho in sladico. Kot glavno jed so gostje lahko dobili različne vrste zrezkov, bržol, kotletov, pečenke, piščančje meso itd. Raznovrstne so bile tudi priloge in sladice. Ponudba je bila tako široka, da je vsak gost lahko našel kaj primernega za svoj žep in okus. Podeželske in trške gostilne so ponujale domače izdelke, sploh če je bila gostilna vezana na določeno obrt (mesnica ali pekarna). Vedno so bili na voljo vsaj klobasa in prekajeno meso, od pijač pa domače žganje, vino in jabolčnik.
