“V Gorico sem prišel leta 1948 v brigado, tu pa živim od leta 1951. Doma sem namreč iz Ilirske Bistrice. V Gorico smo prišli z dekretom: ko si končal šolo, so te določili, kam boš šel, in kdor se je vpisal v gradbeniško srednjo šolo Ljubljana, je prišel v Gorico.”
“Najprej smo živeli v 11. bloku, tam so bile sobice, v frnaži smo jedli – tu je bilo družabno življenje, pa tudi frizerski salon. Eden najbolj zgodnjih spominov hčere je, kako so jo tam postavili na visok frizerski stol.
V mestu je bila frnaža, ruski bloki, občina, potem se je gradnja ustavila. No, gradil se je predor skozi Panovec in Meblo, a v času stagnacije so se ljudje tudi odselili v druge kraje. Frnažo so več let postopoma rušili; rušili so jo tudi tisti, ki so potrebovali opeko.
Spomnim se tudi rušenja pokopališča: zemljo so kar z buldožerjem narivali sem, kjer je zdaj borov gozdiček. Novogoriškega pokopališča pa ni bilo, pokojne so pokopavali v Kromberku ali Solkanu ali v njihovih rojstnih krajih.
Soproga je gradila avtocesto v Slavonski Brod. Preden so odšli na delo, so se zbirali v Novi Gorici: te punce in fantje so prostovoljno v brigadi čistili bloke pred vselitvijo. To se jim je zdelo čudovito in vsi so si želeli, da bi tudi sami stanovali v takih stanovanjih.
Prinesel sem fotografije s plesa: takrat je bilo več družabnosti kot danes, bilo je življenje, ples smo imeli večkrat v avli občine. Prostor smo uredili sami, enkrat tudi na temo Moulin Rouge. To so bili plesi z živo glasbo, dame so bile urejene, kot je treba. Na fotografiji smo stari malo čez dvajset let, Nova Gorica je imela duh mladosti.
Moja matična številka prebivalca v mestu je bila 248.”
