“V Gorico smo se preselili leta 1951, stanovali smo na železniški na Prvomajski 1, ker je bil oče zaposlen na Železnici.”
“Pred bloki na Prvomajski je bila grapa od Korna. Med motorističnimi dirkami so prihajali dol po Erjavčevi in marsikateri je zletel v grapo. Na obcestne kamne so zato postavili bale sena. Za našim blokom je bila klavnica, prodajali so konjsko meso, pa tudi pralnica in prodaja zelenjave. Zdravnika smo najprej imeli v Solkanu. K zobozdravniku sem hodila tam kjer je danes gledališče. Stavba je bila zidana. Na eni strani je bil čevljar, na eni zobozdravnik. V šolo sem hodila na Havaje prva štiri leta, nato pa štiri leta že na Milojko Štrukelj. Za ure telovadbe smo gradili stadion in igrišče za šolo. Delavci so skladali opeke, otroci smo jih v vrsti prenašali do delavcev. Na otvoritvi šole 1962/63 sem nastopala. Ko smo končali osnovno šolo je bilo šest osmih razredov. Od petega do osmega razreda so hodili v našo osnovno šolo tudi s Planote. Stanovali so v dijaškem domu na Havajih. Vojaki so bili v karavlah na Erjavčevi, kjer je danes bar upokojencev in v Solkanu v Karavli. Vojaki so se sprehajali ob meji, ko niso bili pozorni so ljudje skakali čez mrežo. V Novo Gorico smo hodili po Erjavčevem »drevoredu«, bili so ogromni kostanji. Okoli leta 1969, ko so širili cesto in gradili nove bloke, so jih posekali. Kjer je Kogojeva ulica, vrstne hiše, je bilo polno topol na travniku za izsuševanje.
Srečanje »Postajarjev« – smo prirejali v »samskem domu«. (Postajarji so tisti, ki so živeli v železniških blokih).”
