Celjski trgovec Josip Kirbiš (1878–1942) je bil po narodnosti Jud in se je do propada Avstrije leta 1918 podpisoval kot Josef Kűrbisch. Na pot podjetništva se je podal že pred prvo svetovno vojno in jo uspešno nadaljeval v obdobju med obema svetovnima vojnama. V Celju je ustanovil kar štiri podjetja, od katerih je eno ugasnilo že kmalu po koncu prve svetovne vojne, ostala tri pa so delovala do druge svetovne vojne. Poleg podjetij je imel tudi več drugih nepremičnin v Celju in v Ljubljani.
Svoje prvo podjetje – Parno pekarno je ustanovil že pred prvo svetovno vojno. O kakovosti njenih izdelkov priča podatek, ki je naveden na logotipu tega podjetja iz leta 1934, da so bili leta 1905 na Dunaju in v Parizu odlikovani z zlato kolajno. Pekarna se je nahajala v zgradbi, ki je stala na prostoru med Narodnim domom, Prothasijevem dvorcem in sedaj opuščenim hotelom Turška mačka. Zgradbo je Kirbiš kupil od Jakoba Karlina, očeta slavne celjske svetovne popotnice in pisateljice Alme Karlin, ki se je v njej rodila in preživela svojo mladost. Ob zavezniškem bombardiranju Celja v času druge svetovne vojne je stavbo zadela bomba, tako da so od nje ostale samo še ruševine. Žal je treba povedati, da so te ostale vse do danes, le da je v njih vzidana spominska plošča, ki mimoidoče opozarja, da se je v hiši, ki je stala na tem mestu, rodila Alma Karlin. Po prvi svetovni vojni je Kirbiš svojo pekarno povečal, posodobil in razširil asortima njenih izdelkov. Leta 1931 jo je registriral pod imenom Josip Kirbiš, Strojna parna pekarna, tovarna za kekse, vafeljne in prima slada. Podjetje je imelo tudi solni mlin in se je ukvarjalo z veleprodajo soli.
Prav tako pred prvo svetovno vojno je imel Josip Kirbiš tudi podjetje za izdelovanje krede – Josef Kürbisch, Tovarna za kredo. Ker obstaja podatek, da je podjetje za pogon naprav uporabljalo vodno silo z močjo 20 konjskih sil, je iz tega mogoče sklepati, da je tovarna stala ob eni od rek oziroma rečic, ki tečejo v bližini Celja. Pri polnem obratovanju je tovarna proizvedla pol vagona krede. V njej je bilo zaposlenih 6 moških in 4 ženske. Med prvo svetovno vojno je podjetje verjetno proizvodnjo povsem ustavilo. V vprašalni poli Zbornice za trgovino, obrt in industrijo iz leta 1919 Kirbiš namreč navaja, da bo njegovo podjetje začelo z obratovanjem »ako bode mogoče sredi maja 1919«. Kmalu po obnovitvi proizvodnje je bilo ukinjeno.
Leta 1920 je Josip Kirbiš ustanovil podjetje Cinal, Tvornica kovinskih predmetov iz modernih zlitin. Podjetje je iz posebno lahke zlitine, imenovane cinal (kratica za zlitino cinka in aluminija), izdelovalo vse vrste jedilnega pribora: žlice, vilice in nože, poleg tega pa še svinčene in pločevinaste plombe, klešče za plombiranje, kline za obešanje, kovinske črnilnike, pepelnike, kuharske možnarje, karnise itd. Pri Celjanih je bilo znano kot “žlic fabrika”. Bilo je zelo moderno opremljeno in je imelo dve peči za topljenje potrebne zlitine, stiskalnico za rezanje nožev iz kovinskih plošč, enajst brusil za brušenje nožev in vilic, stroj za poliranje ter moderno galvanizacijo za nikelj, baker in mesing.
Četrto in hkrati zadnje podjetje, ki ga je ustanovil Josip Kirbiš, je bila Celjska tovarna kvasa in slada. Ustanovil ga je leta 1934, tovarniška poslopja zanj pa je začel graditi že leta 1932, in sicer ob Ipavčevi ulici ob nekdanjem Weinbergerjevem tekstilnem podjetju METKA. Njegovi glavni proizvodi so bili kvas za kruh, prima slad, sladna moka ter sladni ekstrakt. Poleg teh glavnih proizvodov je podjetje izdelovalo še sredstvo proti kašlju in hripavosti, imenovano medicinal sladin.
Že uvodoma smo povedali, da je bil Josip Kirbiš po narodnost Jud in se je v času Avstrije podpisoval kot Josef Kürbisch, Ko je Hitlerjeva Nemčija aprila 1941 zasedla slovensko Štajersko, so zanj zaradi njegovega judovskega porekla nastopili težki časi. Nemška okupacijska oblast mu je kot Judu že leta 1941 zaplenila celotno premoženje, vključno z vsemi tremi podjetji. Zaplemba je bila izvršena v korist Pooblaščenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva. Ker je kot Jud od nemških okupacijskih oblasti lahko pričakoval, da ga bodo poslale v koncentracijsko taborišče, je živel pod hudim psihičnim pritiskom, kar je bil verjetno vzrok, da je 15. aprila 1942 umrl zaradi srčne kapi. Po vojni je tedanja oblast njegovima hčerama Vilmi in Elizabeti po Nemcih zaplenjeno premoženje sicer vrnila, vendar ne tudi njegovih dveh podjetij Cinal in Tovarne kvasa in slada. Obe podjetji sta z nacionalizacijo prešli v državno last in sta prenehali z obratovanjem.
