Podobno podjetje kot je bilo Fuchsovo, je leta 1930 skupaj z družabnikom Ivanom Rischnerjem ustanovil Alojz Urabič (1900–1946). Imenovalo se je A. Urabič in drug, Tovarna za predelavo železa in žice. Njuno podjetje je imelo svoje proizvodne obrate na Spodnjem Lanovžu. Čeprav je bil Alojz Urabič Slovenec, je leta 1940 vstopil v Kulturbund, med vojno pa je postal funkcionar pri športnem odseku Štajerske domovinske zveze, kar se je po vojni smatralo kot zločin zoper slovensko narodno čast. Zaradi tega je bil 19. maja 1945 aretiran in odveden v koncentracijsko taborišče Teharje. Tam mu je 23. julija sodilo Sodišče slovenske narodne časti, senat v Celju.
Sodišče je zaslišalo tri priče, ki so vse pričale v njegovo korist. Izjavile so, da je bil Alojz Urabič sicer član Kulturbunda in nemško usmerjen, vendar pa je bil »napram delavcem dostojen ter da je celo pustil v svoji tovarni govoriti slovensko«. Prav tako so priče izpovedale, da je mnoge rešil pred vpoklicem v vermanšaft in pred izselitvijo. Kljub temu ga je sodišče spoznalo za krivega in ga obsodilo na trajno izgubo narodne časti, težko prisilno delo za dobo dveh let in na zaplembo njegovega premoženja.
Hkrati z ukinitvijo Sodišča slovenske narodne časti je Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS) 24. avgusta 1945 sprejelo Ukaz o pomilostitvi, po katerem so bili vsi obsojenci pred Sodiščem slovenske narodne časti oproščeni kazni lahkega in težkega prisilnega dela, kazen izgube narodne časti pa se jim je omejila samo na izgubo političnih državljanskih pravic. V veljavi pa je ostala kazen zaplembe premoženja. V skladu s tem Ukazom Predsedstva SNOS bi torej Alojz Urabič moral biti izpuščen na prostost, vendar se to ni zgodilo. iz teharskega koncentracijskega taborišča so ga prestavili v koncentracijsko taborišče Bresternica pri Mariboru, od koder so ga skupaj z drugimi taboriščniki januarja 1946 odvedli v smrt. Verjetno je končal na morišču pri Arehu na Pohorju ali pa v zaklonišču v Slovenski Bistrici.
