Jeršinovičevi niso bili samo usnjarji ampak so bili aktivni tudi v družbenem dogajanju. Friderik je bil aktiven v Planinskem društvu, v telovadnem društvu Sokol, od leta 1908 naprej pa v društvu Orel.
Njegov sin Anton je bil, med drugim, predsednik vrhniškega Olepševalnega društva (leta 1939). V času njegovega predsedovanja so bazen v Starem malnu povečali na 30 x 8 metrov in ga poglobili na 2 metra globine.
Drugi sin, Ignac, je polega delovanja v telovadnem društvu na različnih prireditvah tudi redno igral harmoniko.
Ignacov sin Otmar je v mladih letih poleg gimnastike in atletike igral nogomet za Kamnik. 12. maja 1963 (ustanovni akt) je bil med ustanovitelji Društva gojiteljev pasemskih malih živali (DGPMŽ) Vrhnika. Kasneje je bil eden od ustanoviteljev Zveze DGPMŽ. 6. marca 1970 je bil izvoljen za predsednika društva, kasneje je bil dolgoletni tajnik društva. Aktivno je deloval tudi v sodniški organizaciji. 1. marca 1982 je opravil izpit za zveznega jugoslovanskega sodnika za kunce. Njegova strast so bili belgijski orjaki. Vzgajal je celo barvno paleto le teh; belo-rumene, sive, železno sive in modre (moravske) orjake. Redno je sodeloval na razstavah in dobival nagrade za razstavljene primerke. Kar se tiče barv, je bil edini rejec belgijskih orjakov, ki je imel celotno barvno lestvico.
Za svoje delo pri organizaciji Zveze DGPMŽ, dela v sodniških organizacijah, pomoči pri novo ustanovljenem društvu ter uspehih pri reji malih živali je 29. avgusta 1985 dobil najvišje priznanje: plaketo Antona Lehrmana. V svojih mladih letih je bil za prizadevnost pri izgradnji nove domovine odlikovan z medaljo dela. Za področje dela na tehnologiji usnja in organizaciji dela v usnjarski industriji je leta 1975 prejel že omenjeni red dela s srebrnim vencem. Za delo v sindikalni organizaciji – na področju zaščite in pravic delavcev, pa je bil 16. aprila 1981 odlikovan s srebrnim znakom sindikatov Slovenije.
