Po letu 1980 je Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine predal obnovitvene aktivnosti na gradu novoustanovljenemu zavodu v Novem mestu.
Ena od prvih akcij novomeških konservatorjev je bila izdelava arhitekturnega posnetka stolpa št. 4, za katerega je leta 1990 tesar Slavko Blažič iz Velikega Slatnika izdelal novo strešno konstrukcijo. Leta 1988 je Zavod za fotogrametrijo iz Geodetske fakultete v Zagrebu izdelal fotogrametrično dokumentacijo gradu s poudarkom na izrisu fasad. Grad je bil leta 1992 z Odlokom o razglasitvi naravnih znamenitosti in nepremičnih kulturnih in zgodovinskih spomenikov v Občini Novo mesto (Uradni list RS, št. 38/92) razglašen za kulturni spomenik.
Leta 1996 je bil ustanovljen gradbeni odbor, ki deluje v okviru Občine Žužemberk in v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območno enoto Novo mesto še danes vodi obnovo gradu. Odbor si je kot cilj obnove zadal statično utrditev preostalih obodnih zidov, pokritje še nepokritih stolpov, sanacijo ruševin v srednjeveškem jedru ter obnovo in usposobitev grajske kleti.
Od leta 1997 pri obnovi gradu sodelujeta tudi dve podjetji iz Ljubljane in sicer ELEA iC d.o.o. kot izdelovalec projektne dokumentcije ter gradbeno podjetje SGI d.o.o.. Tega leta so gradbinci izvedli večji gradbeni poseg na statično najbolj ogroženi jugovzhodni obodni steni »C«. Manjkajoče dele stene so na podlagi obstoječe grafične in slikovne dokumentacije ponovno pozidali do prvotne višine in jo pokrili z dvokapno streho. Sočasno z gradbenimi deli so potekale tudi arheološke raziskave v poznorenesančnem delu grajskega jedra in v zunanjem obrambnem jarku, kjer so arheologi iz Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto odkrili ostanke prečnih zidov iz dobe baroke, ko so v jarku zgradili terase.
Sledila je priprava dokumentacije za sanacijo zahodne obodne stene »F« in ob njej stoječega stolpa št. 4. Stanje zahodne stene je bilo v statičnem pogledu izredno kritično. Zaradi nenehnih prezidav in prebijanj stene za nove okenske odprtine v preteklosti je izgubila precej svoje stabilnosti. Precejšne poškodbe je utrpela tudi med bombardiranjem Žužemberka v drugi svetovni vojni. K temu je svoje prispevalo še neredno vzdrževanje – zahodni grajski trakt je bil porušen že pred prvo svetovno vojno – in izpostavljenost zidanih struktur destruktivnemu delovanju atmosferilij, še zlasti eolske erozije in zmrzali. Glede na njeno zatečeno stanje pred sanacijo bi se verjetno že zdavnaj zrušila, če ne bi bila na vrhu zvezana z betonskim vencem, ki ga je dal zgraditi še knez Karel Auersperg pred drugo svetovno vojno. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto je januarja 1998 izdelal konservatorski program obnove, ki je bil osnova za izdelavo projektne dokumentacije in gradbenih posegov. Slednji niso prizadeli spomeniške pričevalnosti stene, ki je današnjo obliko dobila skozi več gradbenih faz v 16. in 17. stoletju. Prvotno je bila namenjena obrambnim nalogam, kar dokazujejo še ohranjene strelne line in zazidani prsobrani. S svojo stavbno zasnovo se je prilagodila proti reki Krki padajočemu terenu. V 17. stol. so v okviru večjih gradbenih posegov na gradu ob steni sezidali nov zahodni trakt z obstoječo prostorno kletjo. Ker stena ni bila dovolj močna, da bi prevzela nase obremenitve novega poslopja, so ob njej postavili nov zid. Steno so vodoravno izenačili z notranjimi linijami talnih nivojev in jo nadzidali za eno nadstropje. Zaradi potrebe po dodatni svetlobi v novozgrajenem traktu so v pritličju in nadstropju stene izvedli več prebojev za nove okenske odprtine. Pri tem so morali na zunanji fasadi delno odstraniti kamnit kordonski venec.
Posegi na gradu so se nadaljevali v aprilu 1999 z zaščitnim arheološkim izkopavanjem v stolpu št. 4 in v kleti. Dela je za Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območno enoto Novo mesto izvajal absolvent arheologije Benjamin Štular iz Radovljice. Sprva je bilo načrtovano, da delavci odstranijo le novejšo plast nad prvotno hodno površino pritličja, toda kmalu se je izkazalo, da je v stolpu zasuta klet. Po odstranitvi celotnega nasutja so na dan prišle zanimive ugotovitve. Zaradi padajočega skalnatega terena so ob gradnji stolpa v 16. stoletju s kamnito gradnjo izravnali talni nivo kleti in na tako pripravljeno podlago nanesli apneni estrih. Znotraj stolpa je bil na severovzhodni strani kletne etaže zgrajen dodatni obodni zid, ki določa pravilni okrogli tloris prostora. Tu so vrata, ki so nekoč povezovala klet stolpa z dvoriščem in so bila zazidana ob pozidavi vinske kleti in zahodnega trakta. Ohranila se je tudi peta kletnega oboka, zidana iz opeke, kamenja in lehnjaka. Z odkritjem apnenega estriha v severovzhodnem kotu stolpa se je lahko določil tudi prvotni talni nivo pritličja. V odstranjenem nasutem materialu so prišli na dan fragmentarno ohranjeni kosi pečnic, keramike, kovanih žebljev in italijanske vojaške opreme iz druge svetovne vojne (nabojnik puškomitraljeza, posoda vojaškega jedilnega pribora, italijanska pločevinka paradižnikov, več nabojev). Najdena je bila tudi neeksplodirana 80 milimetrska protitankovska granata.
Arheološko sondo so izvedli tudi v kleti. Tik pod sedanjim talnim nivojem iz drobnega peska, v katerem je bil najden tudi avstroogrski novčič iz leta 1893, je plast tenke steptane gline. Le-ta je bila položena na izravnano kamnito talno osnovo, na katero so postavljeni tudi temelji kletnih slopov in obodnih zidov.
Po končanih arheoloških raziskavah je sledila sanacija stolpa št. 4 v zahodnem delu gradu. Stolp se v severnem delu stika z zahodno obodno steno. Tu je ob njegovem zunanjem plašču pozidana tudi delno ohranjena južna obodna stena podkletenega zahodnega trakta iz 17. stoletja. Tedaj je bil stolp tudi nadzidan za eno nadstropje in komunikacijsko povezan z zahodnim traktom. Dodatna vrata so prebili tudi v nivoju pritličja. V spodnjem delu stolpa so se ohranile strelne line, v 17. stoletju pa so s spremembo namembnosti stolpa iz obrambne v bivalno zgradili dodatna okna.
Spomladi in poleti leta 2000 so se vršila arheološka izkopavanja na grajskem dvorišču in v zahodnem delu obrambnega jarka. Izkopavanja je ponovno izvajal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto pod vodstvom absolventa arheologije Benjamina Štularja iz Radovljice. V jugozahodnem kotu grajskega dvorišča so odkrili zasuti dvoriščni obrambni jarek, v zunanjem obrambnem jarku pa so z izkopavanjem določili njegove nekdanje talne nivoje.
Jeseni 2000 so se dela nadaljevala v kleti, kjer so delavci odbili popolnoma dotrajane omete in nato zidove injektirali s hidrofobno injekcijsko maso. Sledil je poseg v srednjeveški palacij, ki so ga s prezidavami od 16-18. stol. večkrat adaptirali in je današnji čas dočakal kot razvalina. Najprej so izvedli statično sanacijo v osnovi romanske stene »H«. Obnoviti je bilo potrebno okenske in vratne špalete ter večji del poškodovano ali povsem odpadlo zunanje lice, ki je bilo zgrajeno iz horizontalno plastenih kamnitih kvadrov. V ta namen je izvajalec gradbenih del pripeljal kamen iz kamnoloma izpod Sv. Ane pri Mirni Peči in ga pred vgradnjo v zidove ustrezno kamnoseško obdelal.
Sočasno je Občina Žužemberk v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območno enoto Novo mesto, usmerila dodaten trud in sredstva v izdelavo digitalnega arhitekturnega posnetka gradu, ki ga je v letih 2000 in 2001 s fotogrametrično metodo izdelal Geodetski inštitut Slovenije.
V letu 2001 je sledila sanacija severne obodne stene »A«, ki je bila sezidana, podobno kot ostale obodne stene gradu, v dveh stavbnih fazah. Prva je renesančna iz časa razširitve gradu in zaobjema poleg pritličja še prvo nadstropje. V nadstropju so ohranjene strelne line in zazidani prsobrani. Prav tako je vidna linija zidnih vdolbin, v katere je bila sidrana konstrukcija lesenega obrambnega hodnika. V 17. stoletju so steno nadzidali za eno nadstropje in k njej prizidali arkadni hodnik. Stavbno stanje stene je bilo izredno slabo. Njeno zunanje lice je bilo nabreklo in grozila je celo nevarnost, da se bo stena zrušila. Izvajalec gradbenih del je po končanih sanacijskih delih steno na koncu pokril z dvokapno streho.
Naslednji večji gradbeni poseg so gradbinci izvedli na zidu v zunanjem obrambnem jarku ob zahodni obodni steni gradu. Po odstranitvi nasutja iz jarka in določitvi njegovega prvotnega talnega nivoja smo odgovorni ugotovili, da zid visi navznoter in da je zlasti njegovo notranje lice že nevarno nabreklo. Zgornji del zidu se je na več mestih porušil, ostali, atmosferilijam izpostavljeni deli pa so bili močno prepereli. Zaradi odločitve o pokritju zidu z dvokapno streho je bilo potrebno zid znižati za 50 cm. Sleme nove dvokapne strehe namreč ni smelo zakriti kamnitega kordonskega venca na stolpu št. 4. Ob nižanju terena v jarku so delavci odkopali tudi dvoje vrat. Spodnja so ostala zazidana, medtem ko so zgornja, bližnja nekdanji grajski kašči, obnovili.
Arheološke raziskave so v jugozahodnem vogalu grajskega dvorišča ob vhodu v klet odkrile zasute zidove in manjši podzemni prostor, verjetno ječo. Z nadaljnjimi raziskavami smo ugotovili, da gre v bistvu za zasuti obrambni jarek ob severni fasadi ožjega grajskega jedra, ki je kot druga obrambna linija služil svojemu namenu tudi po izgradnji renesančnega grajskega obroča, sestavljenega iz obrambnih zidov in stolpov. Ker je sčasoma njegov obrambni pomen slabel, so ga na račun razširitve grajskega dvorišča dvakrat zožali, kar so dokazovali zasuti oporni zidovi. Po odstranitvi nasutja smo v jarku odkrili tudi zidan mostiček, ki z dvorišča vodi v grajsko jedro, in ruševine manjšega gospodarskega poslopja s kuriščem. Sledili sta sanacija zidanih opornih zidov in izgradnja manjšega montažnega platoja nad zahodnim delom jarka, ki povezuje dvorišče z grajsko kletjo. Načrt zanj je izdelala Maruša Zorec, univ. dipl. ing. arh. V letu 2005 je izvajalec gradbenih del izvedel zamenjavo kritine in sanacijo lesene strešne konstrukcije na treh severnih grajskih stolpih. Sočasno so delavci pričeli z izgradnjo dvoriščnega montažnega hodnika ob severnem obodnem zidu. Osnovna konstrukcija hodnika, ki so ga izdelali po načrtu arhitektke Maruše Zorec, so v zid sidrani jekleni profili, pohodne površine in ograja pa so izdelani iz hrastovih letev.
Leta 2006 so se dela nadaljevala v grajskem jedru s statično sanacijo in prezentacijo preostalih romanskih zidov, vključno s skromno ohranjenimi zidovi poznoromanskega stolpa, ter poznorenesančne vhodne avle s stopniščem. Leta 2008 je sledila statična sanacija in prezentacija stolpa št. 6 in stene »D«. Ker gre za stavbni sestavini, ki stojita na robu prepadne stene visoko nad reko Krko, je bila posebej zahtevna organizacija gradbišča s postavitvijo gradbenih odrov. Dela so obsegala pozidavo porušenih delov zidov, obnovo okenskih odprtin izgradnjo dvokapne strehe na steni »D«. Pri sanaciji romanskih zidov so delavci obnovili in prezentirali tudi več romanskih lin. V letu 2009 se bodo dela nadaljevala z obnovo obokov in izgradnjo storžaste strehe na stolpu št. 6 ter sanacijo stolpa št. 5.
Leta 1996 je bil ustanovljen gradbeni odbor, ki deluje v okviru Občine Žužemberk in v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območno enoto Novo mesto še danes vodi obnovo gradu. Odbor si je kot cilj obnove zadal statično utrditev preostalih obodnih zidov, pokritje še nepokritih stolpov, sanacijo ruševin v srednjeveškem jedru ter obnovo in usposobitev grajske kleti.
Od leta 1997 pri obnovi gradu sodelujeta tudi dve podjetji iz Ljubljane in sicer ELEA iC d.o.o. kot izdelovalec projektne dokumentcije ter gradbeno podjetje SGI d.o.o.. Tega leta so gradbinci izvedli večji gradbeni poseg na statično najbolj ogroženi jugovzhodni obodni steni »C«. Manjkajoče dele stene so na podlagi obstoječe grafične in slikovne dokumentacije ponovno pozidali do prvotne višine in jo pokrili z dvokapno streho. Sočasno z gradbenimi deli so potekale tudi arheološke raziskave v poznorenesančnem delu grajskega jedra in v zunanjem obrambnem jarku, kjer so arheologi iz Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto odkrili ostanke prečnih zidov iz dobe baroke, ko so v jarku zgradili terase.
Sledila je priprava dokumentacije za sanacijo zahodne obodne stene »F« in ob njej stoječega stolpa št. 4. Stanje zahodne stene je bilo v statičnem pogledu izredno kritično. Zaradi nenehnih prezidav in prebijanj stene za nove okenske odprtine v preteklosti je izgubila precej svoje stabilnosti. Precejšne poškodbe je utrpela tudi med bombardiranjem Žužemberka v drugi svetovni vojni. K temu je svoje prispevalo še neredno vzdrževanje – zahodni grajski trakt je bil porušen že pred prvo svetovno vojno – in izpostavljenost zidanih struktur destruktivnemu delovanju atmosferilij, še zlasti eolske erozije in zmrzali. Glede na njeno zatečeno stanje pred sanacijo bi se verjetno že zdavnaj zrušila, če ne bi bila na vrhu zvezana z betonskim vencem, ki ga je dal zgraditi še knez Karel Auersperg pred drugo svetovno vojno. Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Novo mesto je januarja 1998 izdelal konservatorski program obnove, ki je bil osnova za izdelavo projektne dokumentacije in gradbenih posegov. Slednji niso prizadeli spomeniške pričevalnosti stene, ki je današnjo obliko dobila skozi več gradbenih faz v 16. in 17. stoletju. Prvotno je bila namenjena obrambnim nalogam, kar dokazujejo še ohranjene strelne line in zazidani prsobrani. S svojo stavbno zasnovo se je prilagodila proti reki Krki padajočemu terenu. V 17. stol. so v okviru večjih gradbenih posegov na gradu ob steni sezidali nov zahodni trakt z obstoječo prostorno kletjo. Ker stena ni bila dovolj močna, da bi prevzela nase obremenitve novega poslopja, so ob njej postavili nov zid. Steno so vodoravno izenačili z notranjimi linijami talnih nivojev in jo nadzidali za eno nadstropje. Zaradi potrebe po dodatni svetlobi v novozgrajenem traktu so v pritličju in nadstropju stene izvedli več prebojev za nove okenske odprtine. Pri tem so morali na zunanji fasadi delno odstraniti kamnit kordonski venec.
Posegi na gradu so se nadaljevali v aprilu 1999 z zaščitnim arheološkim izkopavanjem v stolpu št. 4 in v kleti. Dela je za Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območno enoto Novo mesto izvajal absolvent arheologije Benjamin Štular iz Radovljice. Sprva je bilo načrtovano, da delavci odstranijo le novejšo plast nad prvotno hodno površino pritličja, toda kmalu se je izkazalo, da je v stolpu zasuta klet. Po odstranitvi celotnega nasutja so na dan prišle zanimive ugotovitve. Zaradi padajočega skalnatega terena so ob gradnji stolpa v 16. stoletju s kamnito gradnjo izravnali talni nivo kleti in na tako pripravljeno podlago nanesli apneni estrih. Znotraj stolpa je bil na severovzhodni strani kletne etaže zgrajen dodatni obodni zid, ki določa pravilni okrogli tloris prostora. Tu so vrata, ki so nekoč povezovala klet stolpa z dvoriščem in so bila zazidana ob pozidavi vinske kleti in zahodnega trakta. Ohranila se je tudi peta kletnega oboka, zidana iz opeke, kamenja in lehnjaka. Z odkritjem apnenega estriha v severovzhodnem kotu stolpa se je lahko določil tudi prvotni talni nivo pritličja. V odstranjenem nasutem materialu so prišli na dan fragmentarno ohranjeni kosi pečnic, keramike, kovanih žebljev in italijanske vojaške opreme iz druge svetovne vojne (nabojnik puškomitraljeza, posoda vojaškega jedilnega pribora, italijanska pločevinka paradižnikov, več nabojev). Najdena je bila tudi neeksplodirana 80 milimetrska protitankovska granata.
Arheološko sondo so izvedli tudi v kleti. Tik pod sedanjim talnim nivojem iz drobnega peska, v katerem je bil najden tudi avstroogrski novčič iz leta 1893, je plast tenke steptane gline. Le-ta je bila položena na izravnano kamnito talno osnovo, na katero so postavljeni tudi temelji kletnih slopov in obodnih zidov.
Po končanih arheoloških raziskavah je sledila sanacija stolpa št. 4 v zahodnem delu gradu. Stolp se v severnem delu stika z zahodno obodno steno. Tu je ob njegovem zunanjem plašču pozidana tudi delno ohranjena južna obodna stena podkletenega zahodnega trakta iz 17. stoletja. Tedaj je bil stolp tudi nadzidan za eno nadstropje in komunikacijsko povezan z zahodnim traktom. Dodatna vrata so prebili tudi v nivoju pritličja. V spodnjem delu stolpa so se ohranile strelne line, v 17. stoletju pa so s spremembo namembnosti stolpa iz obrambne v bivalno zgradili dodatna okna.
Spomladi in poleti leta 2000 so se vršila arheološka izkopavanja na grajskem dvorišču in v zahodnem delu obrambnega jarka. Izkopavanja je ponovno izvajal Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto pod vodstvom absolventa arheologije Benjamina Štularja iz Radovljice. V jugozahodnem kotu grajskega dvorišča so odkrili zasuti dvoriščni obrambni jarek, v zunanjem obrambnem jarku pa so z izkopavanjem določili njegove nekdanje talne nivoje.
Jeseni 2000 so se dela nadaljevala v kleti, kjer so delavci odbili popolnoma dotrajane omete in nato zidove injektirali s hidrofobno injekcijsko maso. Sledil je poseg v srednjeveški palacij, ki so ga s prezidavami od 16-18. stol. večkrat adaptirali in je današnji čas dočakal kot razvalina. Najprej so izvedli statično sanacijo v osnovi romanske stene »H«. Obnoviti je bilo potrebno okenske in vratne špalete ter večji del poškodovano ali povsem odpadlo zunanje lice, ki je bilo zgrajeno iz horizontalno plastenih kamnitih kvadrov. V ta namen je izvajalec gradbenih del pripeljal kamen iz kamnoloma izpod Sv. Ane pri Mirni Peči in ga pred vgradnjo v zidove ustrezno kamnoseško obdelal.
Sočasno je Občina Žužemberk v sodelovanju z Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območno enoto Novo mesto, usmerila dodaten trud in sredstva v izdelavo digitalnega arhitekturnega posnetka gradu, ki ga je v letih 2000 in 2001 s fotogrametrično metodo izdelal Geodetski inštitut Slovenije.
V letu 2001 je sledila sanacija severne obodne stene »A«, ki je bila sezidana, podobno kot ostale obodne stene gradu, v dveh stavbnih fazah. Prva je renesančna iz časa razširitve gradu in zaobjema poleg pritličja še prvo nadstropje. V nadstropju so ohranjene strelne line in zazidani prsobrani. Prav tako je vidna linija zidnih vdolbin, v katere je bila sidrana konstrukcija lesenega obrambnega hodnika. V 17. stoletju so steno nadzidali za eno nadstropje in k njej prizidali arkadni hodnik. Stavbno stanje stene je bilo izredno slabo. Njeno zunanje lice je bilo nabreklo in grozila je celo nevarnost, da se bo stena zrušila. Izvajalec gradbenih del je po končanih sanacijskih delih steno na koncu pokril z dvokapno streho.
Naslednji večji gradbeni poseg so gradbinci izvedli na zidu v zunanjem obrambnem jarku ob zahodni obodni steni gradu. Po odstranitvi nasutja iz jarka in določitvi njegovega prvotnega talnega nivoja smo odgovorni ugotovili, da zid visi navznoter in da je zlasti njegovo notranje lice že nevarno nabreklo. Zgornji del zidu se je na več mestih porušil, ostali, atmosferilijam izpostavljeni deli pa so bili močno prepereli. Zaradi odločitve o pokritju zidu z dvokapno streho je bilo potrebno zid znižati za 50 cm. Sleme nove dvokapne strehe namreč ni smelo zakriti kamnitega kordonskega venca na stolpu št. 4. Ob nižanju terena v jarku so delavci odkopali tudi dvoje vrat. Spodnja so ostala zazidana, medtem ko so zgornja, bližnja nekdanji grajski kašči, obnovili.
Arheološke raziskave so v jugozahodnem vogalu grajskega dvorišča ob vhodu v klet odkrile zasute zidove in manjši podzemni prostor, verjetno ječo. Z nadaljnjimi raziskavami smo ugotovili, da gre v bistvu za zasuti obrambni jarek ob severni fasadi ožjega grajskega jedra, ki je kot druga obrambna linija služil svojemu namenu tudi po izgradnji renesančnega grajskega obroča, sestavljenega iz obrambnih zidov in stolpov. Ker je sčasoma njegov obrambni pomen slabel, so ga na račun razširitve grajskega dvorišča dvakrat zožali, kar so dokazovali zasuti oporni zidovi. Po odstranitvi nasutja smo v jarku odkrili tudi zidan mostiček, ki z dvorišča vodi v grajsko jedro, in ruševine manjšega gospodarskega poslopja s kuriščem. Sledili sta sanacija zidanih opornih zidov in izgradnja manjšega montažnega platoja nad zahodnim delom jarka, ki povezuje dvorišče z grajsko kletjo. Načrt zanj je izdelala Maruša Zorec, univ. dipl. ing. arh. V letu 2005 je izvajalec gradbenih del izvedel zamenjavo kritine in sanacijo lesene strešne konstrukcije na treh severnih grajskih stolpih. Sočasno so delavci pričeli z izgradnjo dvoriščnega montažnega hodnika ob severnem obodnem zidu. Osnovna konstrukcija hodnika, ki so ga izdelali po načrtu arhitektke Maruše Zorec, so v zid sidrani jekleni profili, pohodne površine in ograja pa so izdelani iz hrastovih letev.
Leta 2006 so se dela nadaljevala v grajskem jedru s statično sanacijo in prezentacijo preostalih romanskih zidov, vključno s skromno ohranjenimi zidovi poznoromanskega stolpa, ter poznorenesančne vhodne avle s stopniščem. Leta 2008 je sledila statična sanacija in prezentacija stolpa št. 6 in stene »D«. Ker gre za stavbni sestavini, ki stojita na robu prepadne stene visoko nad reko Krko, je bila posebej zahtevna organizacija gradbišča s postavitvijo gradbenih odrov. Dela so obsegala pozidavo porušenih delov zidov, obnovo okenskih odprtin izgradnjo dvokapne strehe na steni »D«. Pri sanaciji romanskih zidov so delavci obnovili in prezentirali tudi več romanskih lin. V letu 2009 se bodo dela nadaljevala z obnovo obokov in izgradnjo storžaste strehe na stolpu št. 6 ter sanacijo stolpa št. 5.
