Gorica je bila ob koncu 18. stoletja še stisnjena ob grajsko pobočje, začela pa se je širiti tudi proti severu in zahodu. Takrat so povezali stari del mesta s prej nekoliko odmaknjenimi rezidencami goriških plemiških družin Attems in Della Torre (Thurn). Palačo Attems – Petzenstein so z novonastalo ulico dei Signori (danes ulica Carducci) povezali s Travnikom, vilo Louise – palačo Studeniz v osrčju predela Studenitz pa so povezali s palačo Attems – Santa Croce (kjer je danes občinska stavba).
Na območju ob ulici Montesanto (danes ulica Salcano) so v štiridesetih letih tuji bogataši začeli graditi svoje počitniške rezidence. Alessandro de Claricini (župan Gorice med leti 1869–1872) je v svoji knjigi o Gorici naštel tedaj stoječe vile na ulici Montesanto. Edina danes povsem ohranjena vila na tej ulici je vila Tonello. Tudi ulica del ponte (danes ulica Don Bosco) je v obdobju okrog leta 1850 že dobivala današnjo podobo. To prvo fazo urbanističnega razvoja Gorice v 19. stoletju si lahko predstavljamo s pomočjo zemljevida.
Druga faza urbanističnega razvoja v Gorici je bila orientirana proti jugozahodu. Tu gre za celotno območje med javnim parkom in leta 1866 odprto železniško postajo, ki je bila od starega mestnega jedra oddaljena približno dva kilometra. Med nove pridobitve urbanističnega razvoja v tem obdobju sodi tudi omenjeni javni park (Giardino pubblico). Takratni župan Doliac je v obvestilu za javnost trdil, da če želi Gorica postati pomembno mesto v monarhiji, potrebuje tudi mestni park. Gorico je primerjal s Celovcem, Ljubljano in Trstom in dejal, da lahko mesto pridobi pomembno vlogo le, če bo po vzoru prej naštetih mest imelo javne površine, namenjene rekreaciji in sprehodom meščanov. Načrte sta oktobra 1861 predstavila arhitekt Bridiga in botanik Eder. Poleg bogate flore, ki je pričala o izjemno ugodnem goriškem podnebju, je pomembna predvsem arhitektonska zasnova. Že v prvih načrtih je bil park zasnovan kot tridelna struktura. Prvi, simetričen del, ki je gledal na glavno ulico, je bil najbolj reprezentativne narave, na sredini pa je stal vodnjak. Drugi del parka, se je razprostiral do današnje ulice Luigi Cadorna. Kljub temu, da gre po zasnovi že za romantičen tip parka, saj se poti vijejo po naključju in s tem ustvarjajo nepravilne oblike, je bil botanični del še vedno skrbno izbran in urejen. Tretji del parka, ki danes zaradi ureditve dveh ulic žal ni ohranjen, pa je predstavljal zelo posrečen primer angleškega, piktoresknega parka 19. stoletja. Njegova ureditev je bila tako rekoč prepuščena naravi sami. Teren se je spuščal proti potoku Kornu, vegetacija pa je bila tu mnogo bolj gosta in neurejena, piktoresken učinek pa je dodajalo tudi majhno umetno jezero.
Ko se je v šestdesetih letih gradila nova cesta, so mestni svetniki odločali tudi o tem, kako naj bodo zasnovane nove četrti ob korzu. Glede na to, da se je trasa korza lomila pri pokopališču, so v mestnem svetu določili, da bo del od javnega parka do pokopališča namenjen večjim stanovanjskim objektom s poslovnimi prostori, restavracijami in kavarnami, medtem ko bodo predel od pokopališča do železniške postaje načrtno prodali tujcem in bogatašem, ki si bodo ob novi ulici gradili svoje vile. Mesto je tako dobilo četrt, namenjeno bogatemu sloju, ki si je v zimskih mesecih zaradi milega podnebja na Goriškem privoščil počitek, kar je tudi eden glavnih razlogov, zakaj je Gorica dobila ime »avstrijska Nica«. To ime si je domislil baron Czoernig. Do upokojitve je bil predsednik centralne statistične komisije na Dunaju, v Gorico pa se je preselil v upanju, da si bo uspel pozdraviti zdravstvene težave, kar mu v nekaterih termalnih mestih v cesarstvu pred tem ni uspelo. Po ozdravitvi je izdal knjigo, drugi del, ki je bil posvečen Gorici kot termalnemu kraju, pa je poimenoval »Gorica – avstrijska Nica«. Takšno vlogo je Gorica pridobila po letu 1866, ko je avstrijsko cesarstvo izgubilo Benečijo in večji del Furlanije.
Mesto se je tako ob koncu 19. stoletja razširilo proti jugozahodu, naslednji večji poseg v mestni urbanizem pa je pripeljala šele izgradnja severne železniške postaje (Transalpine) leta 1906 in gradnja novih četrti ob postaji.
