Kadar je imel povabljene – in to ni bilo redko – je bil Marolt ves Marolt, umetnik v gostoljubju, ljubeznivosti in družabnosti. Po koncu takih sprejemov je spremil svoje goste na pozni vlak na Verd, ker je Vrhničan odhajal prekmalu, in se ni pomišljal zapreči konje, če je bilo potrebno vozilo.
Kako je njegova soproga držala vse štiri vogelne kamne skupaj, da se zaradi njegove velike darežljivosti in gostoljubnosti niso nagnili navzven in padli vsak na svojo stran ter spodnesli celo gospodarstvo; to je bila velika umetnost in mogoče bo kdaj o tem spregovorila. Biti žena Marijana Marolta ni bila lahka zadeva, toda svojo vlogo je vršila vestno, ljubeznivo in z gracijo, katero je malokdo pozabil, kdor je bil kdaj tam v gostih.[1]
[1] Dr. Rajko Ložar: Marijan Marolt, umetnostni zgodovinar v domovini. V: Marijan Marolt: Jože Petkovšek, življenjepisna povest, Buenos Aires 1975, str. 245-246
