Zofka Kveder je bila poklicna pisateljica, saj sta bila pisanje in urednikovanje zanjo edina vira zaslužka. Ob številnih literarnih besedilih je napisala tudi veliko število člankov na različne družbene tematike: ženska vprašanja, poročila iz Prage in drugih mest, literarne portrete, kritike izdanih knjig slovenskih in drugih piscev in pisk, poročila o kulturnih dogodkih, potopise, osebno-izpovedne in spominske članke. Pomembno administrativno, uredniško in novinarsko delo je opravila v Trstu (Edinost in Slovenka), na Češkem in v Zagrebu.
Trst
Urednica Slovenke Marica Nadlišek Bartol je Kvedrovo že konec leta 1898 povabila v Trst, kamor je prispela januarja 1899 in začela sodelovati v administraciji Slovenke in Edinosti. Zofka Kveder ni prevzela večje funkcije kot pomoči pri pisarniških opravilih, a je kljub temu razumela pomen prve slovenske ženske revije in si pridobila dragocene izkušnje za nadaljnjo pot.
O poslanstvu Slovenke je pisala v svojem članku Emancipacija (1901): »Imamo list Slovenko, ki bi naj bil forum, kjer bi se razpravljale želje in potrebe vseh slojev slovenskega ženstva, kjer bi se obelodanile krivičnosti nekaterih delodajalcev, nepravilnosti pri bolniških blagajnah, statistični podatki o razmerah posameznih stanovnih skupin i. t. d., i. t. d. Na delo torej!« (Slovenka, 5/6, 1901. 60)
Zofka Kveder je dodobra spoznala tržaško okolje in svoje zadolžitve pri Edinosti in Slovenki, hkrati pa je načrtovala nove podvige. Želela je potovati in študirati v tujini. Izkušnje z delom za Slovenko je že iz Prage posredovala novi urednici Ivanki Anžič, najobširneje v pismu z dne 25. 9. 1899: »Vidiš, jaz bi ti svetovala takole: List prevzemi na vsak način. Takoj z novim letom mu spremeni obliko tj. da bode imel ravno tak format kakor prvo leto. To pride mnogo ceneje po 12-14 gld pri vsaki št. in zdaj ima ravno za letos ,Slovenka’ najmanj svojih 500 gld deficita. Agitiraj prav pridno za oglase, ker ti Ti nekaj prinesejo in čem bolj trdno gmotno podlago ima list, tembolj je lahko neodvisen. Ekspedicijo nikakor ne smeš pustiti tiskarni ali Godniku, ker je zdaj grozno slaba in nezanesljiva in ekspedicija je jako važen moment pri listu. Naročniki, ki lista ne dobivajo redno, jeze se in se ne naročajo več. Skušaj, da se nekatere dame zavzamejo za stvar, ker je to za agitacijo jako dobro. List pa uredi tako: Slovstva ne zavrzi. To je konečno tudi koristno. Prinašaj pa raje originale, to je bolje za list. Če boš hotela, Ti glavni roman, katerega bo za celo leto dovolj, napišem jaz. Da ne bo slab zato se ne boj, se bom že potrudila. Župančič in Cankar in vsi moderni bi ti z pesmimi gotovo radi postregli … Skrbi za dobre izvrstne članke. Ne o narodni noši in ruskih študentkinjah. To ni nič za nas, Mi nimamo od tega najmanjšega dobička. Članki naj zastopajo in izražajo interese domačih žensk in ne samo učiteljic, ampak sploh. Ženska v odvetniški pisarni, razmere priprostih delavk, zaslužki dekel, kuharic in tako dalje. Ne samo idealne, ampak tudi praktične članke. Tu ti naj bodo zgled ‘Dokumente der Frauen’ – sotrudnic dobiš gotovo. Stvar bo tudi vsa drugačna, če bo list Tvoj in nimaš proti nikomur kakih obveznosti.« (Mihurko Poniž: Zofka Kveder in revija Slovenka. V: Verginella, Marta (ur.), 2017. Slovenka : prvi ženski časopis (1897-1902). 44-45.
Po mnenju Kvedrove slovensko ženstvo še ni bilo dovolj zrelo za strokovno revijo. Novi urednici Ivanki Anžič je svetovala tudi, naj uvede uredniško rubriko in naj k pisanju povabi prodajalke in poštarice, ki bi prispevale svoje izkušnje. Ker na izobraženke ni bilo mogoče računati, ji je Kvedrova svetovala modno prilogo, ki bo pritegnila šivilje, poštne uslužbenke in učiteljice, Svetovala ji je tudi, naj pomoč poišče pri tržaški kulturni delavki Mariji Skrinjar, ki je bila zaslužna za ustanovitev Slovenke.
Domači prijatelj v Pragi
Med letoma 1904 in 1914 je bila urednica praškega Domačega Prijatelja, ki ga je izdajala tovarna praženega ječmena Vydra v Pragi za svoje slovenske odjemalce. Domači prijatelj je bil slovenska izdaja češke publikacije »Vydrovy besedy«, ki je izhajala od leta 1901. Za potrebe kupcev proizvodov prehrambne industrije so v drugih avstroogrskih deželah izhajali še nemški »Kaffeetisch«, hrvaška revija Sijelo ter Srpsko cveće v cirilici. Urednica češke izvirne revije Miloslava Sisová je Zofki Kveder priskrbela uredništvo slovenske izdaje. Hrvaško izdajo je urejal Zofkin prvi mož Vladimir Jelovšek, čeprav je po nekaterih virih Zofka sourejala tudi Sijelo.
Mesečnik je prinašal poleg oglaševanja Vydrovih izdelkov pesmi, prozo, poučne sestavke, šale in uganke. Naročniki so mesečnik prejemali brezplačno. V Slovenijo je prihajal v nakladi 2000 izvodov. Kot urednica družinske revije Domači prijatelj je Zofka Kveder v člankih obravnavala tudi alkoholizem, dobro gospodinjenje ter vzgojo otrok. Tudi v teh besedilih je avtorica predstavljala moderne ideje, ki jih bralcem prikaže na poljuden način.
Zofka Kveder je k objavljanju izvirne proze in poezije povabila uveljavljene slovenske pisce, Ivana Cankarja, Antona Aškerca, Ksaverja Meška itd. V uredništvo te revije so pošiljali svoje stvaritve tudi začetniki v književnosti, denimo Lovro Kuhar (pod prvotnim psevdonimom Ivan Wastl), France Bevk, Lea Fatur, Stanko Majcen in mnogi drugi. Zofka Kveder je bila v vlogi urednice precej zavzeta in naklonjena literarnemu šolanju, materinsko navdahnjena. Marsikateri pisec ji je bil hvaležen za njeno bodrilno besedo, da ni prenehal po prvih ponesrečenih poskusih. Kakor je nekje zapisano, je odpirala pot mladim slovenskim ustvarjalcem.
Pismo urednice Zofke Kveder nekemu dijaku, ki jo je zaprosil za navodila za pisateljevanje, 14. 9. 1909: »Cenjeni gospod! Z navodili Vam je težka stvar. V ta recept sploh ne verujem. Čitajte dobre pisatelje, mnogo čitajte in pozorno čitajte. Če nimate knjig ali denarja, čitajte »Reclamko« — ima mnogo dobrih stvari. Novele čitajte najprej, potem boste že videli. Nekaj kritičnega duha ima vsak človek in lahko presodi sam, če ima kaj talenta ali ne in če je stvar, ki jo je spisal zelo, srednje ali manj dobra ali celo popolnoma za nič. Od urednikov ne pričakujte svetov. Preobloženi so z delom, saj še jaz za ta mali listič »D. P.« pišem na mesec najmanj 100 pisem, čitam celo kopo rokopisov, par sto pesmi. Kje je korektura, kje je moje lastno pisateljevanje (precej pridno sodelujem pri hrvatskih in čeških listih). Kje je gospodinjstvo, čiščenje instrumentov (moj mož je zdravnik), skrb za kuhinjo, šivanje, krpanje, vzgoja dveh punčk, čitanje, gledališče. — Če bi vsakemu sotrudniku, ki slučajno pero v črnilo vtakne in pošlje kakšno stvarco, pisala dolge kritike, bi bilo to neumno delo. — Nocoj je že polnoč odbila in še sedim pri pisalni mizi. Nikar se torej ne jezite, da Vam v tej stvari ne morem ustreči. Kolikor je meni znano, izšla so že vsa mogoča »navodila«: za šivanje in likanje, vrtnarstvo in svilorejo, celo klavir itd. ali za pisateljevanje še ne. Če je kdo talent, zna brez navodila, če pa ni, mu pa tudi nobeno navodilo ne pomaga. Pa brez zamere in pozdrav! Zofka Kveder-Jelovšek.« (P. St., 1940: Zofka Kveder-Jelovškova kot urednica. Razori : list za odraslo mladino. 8/5. 158)
Značilna in zanimiva rubrika v Domačem prijatelju je bila Listnica uredništva. V njej je urednica komentirala tudi kakovost različnih prispevkov za revijo, ki so jih poslali avtorji. To so bila kratka besedila brez dlake na jeziku, nemalokrat že prav humoristična in zato gotovo zabavno branje tudi za tiste, ki niso ničesar poslali in so se hahljali nad neposrednostjo uredničinih komentarjev. Zofka Kveder je v uvodniku ob desetletnici izhajanja revije ugotavljala, da je Domači prijatelj dokaz, kako se da prozaična stvar spojiti s koristnim in lepim idealnim delom.
Domači prijatelj je s svojim neprekinjenim desetletnim izhajanjem v prvi četrtini 20. stoletja spadal ob bok drugim tedanjim slovenskim kulturnim periodičnim publikacijam z dolgo tradicijo rednega izhajanja: Ljubljanskemu zvonu (1881–1941), Domu in svetu (1888–1944) in Slovanu (1902–1917). Ob dejstvu, da je izhajal v Pragi, pa ostaja edini literarni časopis, ki je v tem obdobju izhajal zunaj slovenskega etničnega ozemlja.
Urednikovanje revij v Zagrebu
Zofka Kveder je postala članica uredništva Agramer Tagblatta kmalu po prihodu v Zagreb in po rojstvu hčere Marije (Maše). Zaupali so ji uredništvo tedenske ženske priloge Frauenzeitung, ki je prvič izšla 6. maja 1911. Kakšno delo je imela v uredništvu prej, ni jasno, saj je podpisovala le feljtonske članke in prevode, a najbrž je zbirala tudi novice iz kulturnega življenja. V sestavku za geslo za Slovenski biografski leksikon je zapisala: »Bila sem več let gledališki referent v Zagrebu pri Tagblattu in Novostima.« V Agramer Tagblattu je v času prve svetovne vojne denimo opozarjala, da se pri političnih odločitvah ne sme spregledati ženske volilne pravice.
Za ta časopis je Kvedrova že od leta 1900 prispevala izvirno leposlovje in prevode. Kot piše Matjaž Birk, je bil Agramer Tagblatt vodilni hrvaški dnevnik v nemščini. Izhajal je med letoma 1855 in 1923, pri njem so sodelovali številni hrvaški izobraženci. Poleg političnih in gospodarskih tem je časopis prinašal tudi feljtonski del, v katerem so izhajala leposlovna besedila in besedila s kulturno tematiko. Teh tem se je dotikala tudi rubrika Theater, Kunst und Literatur, kjer so izhajale gledališke kritike in recenzije literarnih besedil. Agramer Tagblatt je bil tipičen predstavnik habsburške regionalne periodike z obrobja monarhije. Bil je posrednik med germanskim središčem (Dunaj) in slovansko periferijo. To, da so uredništvo nove priloge zaupali Zofki Kveder, je bil jasen znak naraščajočega uveljavljanja kulturno kritične ter družbeno in žensko emancipacijsko angažirane novinarke in pisateljice v nemško govorečem zagrebškem kulturnem polju. Kvederova se je v Frauenzeitungu posebno izpostavila kot posrednica slovenske književnosti in kulture v v hrvaški kulturni sistem.
Priloga Frauenzeitung je bila razdeljena na dva dela. Levo polovico strani je običajno zavzemal prispevek Zofke Kveder. Tu je urednica objavila okoli dvesto (podpisanih) prispevkov o ženski vzgoji in izobraževanju, gospodinjstvu, vzgoji otrok, položaju služkinj, poštnih uslužbenk in učiteljic, oskrbi s hrano med vojno. Pogosto je v tej rubriki objavila tudi leposlovno besedilo. Desni stolpec je prinašal večinoma novice, ki pa niso bile podpisane, vendar jih večino pripisujejo njej. Zadnji prispevek Zofke Kveder v prilogi Frauen-Zeitung je izšel konec decembra 1917. Očitno je po tem datumu urejanje prepustila drugi urednici, saj je januarja 1918 kolumno podpisala Louise Veritas.
Uredništvo Ženskega svijeta oziroma Jugoslavenske žene in naposled Almanaha jugoslavenskih žena (1921).
Revija Ženski svijet je izhajala v Zagrebu v letih 1917-1918. Revija se je leta 1918 preimenovala in vse do leta 1920 izhajala pod naslovom Jugoslavenska žena. Ves čas je časopis izdajala Zofka Kveder, ki je bila hkrati njegova glavna urednica. Publikacija je bila namenjena bolj izobraženemu sloju žensk, ampak sodeč po pismih bralcev, so ga prebirali tudi moški. Članki so bili na visoki ravni in obravnavali politična vprašanja, pravice in položaj žensk v družbi in v južnoslovanskih državah. Revija naj bi ženske ne le kulturno povzdignila in kultivirano razvedrila, temveč jih tudi neopazno in nenasilno pripravila na bodočo združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov. Kvedrova je v mnogih člankih o sebi govorila kot o Jugoslovanki. Ženski svijet je bralke in bralce obveščal tudi o aktivnostih Slovakinj, Čehinj in Rusinj.
Od enajste številke v letu 1918 je urednica novemu naslovu dodala še podnaslov: Mjesečnik za kulturne, socijalne i političke interese. Članki so bili objavljani v hrvaškem, slovenskem in srbskem jeziku, od leta 1919 nekateri tudi v cirilici. Rubrike v reviji so bile naslednje: Članki, Pesmi, Proza, Strateški interesi žensk, Naša ženska društva, Prosvjeta, Književnost, Naša pisma, Listnica uredništva, Listek: socijalna in narodna vprašanja, Prispevki za Ženski svijet.
Ženski svijet je izhajal iz revijalnega koncepta, ki ga je Zofka Kveder dobro poznala iz češkega okolja. Tam so že v drugi polovici 19. stoletja začele izhajati feministične revije: Ženské listy (1873-1926), Žensky obzor (1900-1941), Žensky revue (1905-1918) in Žensky svét (1896-1930). Z urednicama zadnjih dveh, Anno Zieglerosovo in Zorko Hovorkovo, je imela Zofka Kveder, kakor izpričujejo pisma v njeni zapuščini, prijateljske stike.
Velik del revije Ženski svijet so zavzemali članki, v katerih sta bili v ospredju narodnostno in žensko vprašanje. Jugoslovanski značaj je bil pomemben tudi zaradi združevanja in emancipacije žensk, zaradi prepoznavanja podobnosti znotraj različnosti, spoštovanih v revijalnih prispevkih. Za časopis so bile značilne še naslednje tri stvari: prispevke so v glavnem pisale ženske. Žensko gibanje je bilo predstavljeno glede na državo, v kateri se je odvijalo. Revija si je prizadevala za opolnomočenje žensk z zgodbami vzornic skozi biografije. Članki so poveličevali zgodnje predstavnice ženskega gibanja. Temeljnega pomena za uredništvo je bilo žensko izobraževanje. Urednica je dajala prostor razpravam o pomenu narodne vzgoje, za katero so pomembne predvsem matere. Veliko je tudi poročil in novic o delovanju društev. Z vsemi omenjenimi koncepti se prepleta vprašanje ženske emancipacije, ženskih pravic, še posebno ženske volilne pravice.
Leta 1918 je Zofka Kveder ob preimenovanju revije v Jugoslavensko ženo pojasnila, da je želela revija že od začetka povezovati in spodbujati Slovenke, Hrvatice in Srbkinje. Sprva je zato izbrala nevpadljivo ime, ki ne bi pritegnilo pozornosti avstro-ogrskih oblasti. Revija je že pred preimenovanjem povezovala ženske iz različnih jugoslovanskih dežel, z novim imenom pa je še bolj jasno izrazila svojo jugoslovansko usmeritev in podporo ideji združene Jugoslavije.
Leta 1921 je kot nadaljevanje Jugoslavenske žene izšel »Almanah jugoslavenskih žena«, v katerem je, pretresena zaradi hčerine smrti, objavila tudi črtice pod naslovom »Tužaljke« (Žalostinke). V njih je izrazila bolečine zaradi slovenskih in hrvaških krajev, ki smo jih izgubili po sklenitvi rapalske pogodbe leta 1920.
V svoji tri desetletja dolgi pisateljski karieri je Zofka Kveder napisala več sto novinarskih člankov v različnih jezikih: v slovenščini, hrvaščini, češčini, nemščini. Obravnavala je različne tematike, s članki o številnih kulturnih dogodkih pa se je v srednjeevropskem prostoru odlikovala tudi kot izjemna kulturna posrednica.
»Kvedrova je bila kot novinarka vedno odkrita, značajna feministka, dala je najvažnejši ženski donesek slovenskemu leposlovju in časopisju in se je tudi v veliki meri oddolžila zahtevam časa, ki je takrat slovensko zavest revolucionarno dvigal do jugoslovenske politične in kulturne razgledanosti. Vzgajala je našo inteligenco v ženskem in socialnem gledanju ter se častno izkazala tudi pri novinarskem delu izven svoje domovine.« (Žena v slovenskem novinarstvu. Nekaj profilov ob razstavi slovenskega novinarstva na ljubljanskem velesejmu. Jutro, ponedeljska izdaja, 30. 8. 1937, str. 4).
Viri in literatura:
Birk, Matjaž, 2012: Zofka Kveder-Jelovšek im Zagreber deutschsprachigen journalistischen und literarischen Feld. Einstieg und Űbernahme der Redaktion der Frauenzeitung. V: A svet je kroženje in povezava zagonetna … Zbornik ob 80-letnici zaslužnega profesorja dr. Mirka Križmana. = Festschrift fűr Prof. em. Dr. Mirko Križman zum 80. Geburtstag. Bielsko-Biala [etc.]. 339-353.
Dovič, Marijan, 2008: Zofka Kveder, umetnica in profesionalka peresa. V: Jasna Honzak Jahič, Alenka Jensterle-Doležalova (ur.). Zofka Kvedrova (1878-1926). Recepce jeji tvorby ve 21. stoleti. Praha. 127-145.
Kveder, Zofka, 2018: Zbrano delo, zv. 5. Dramatika. Članki. Feljtoni. Ljubljana : ZRC SAZU. 692-693.
Mihurko Poniž, Katja, 2003: Drzno drugačna : Zofka Kveder in podobe ženskosti. Ljubljana : Delta.
Mihurko Poniž, Katja, 2017: Zofka Kveder in revija Slovenka. V: Verginella, Marta (ur.), 2017. Slovenka : prvi ženski časopis (1897-1902). Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete. 39-51.
Mihurko Poniž, Katja, 2021: Zofka Kveder. V: Ratej, Mateja (ur.): Osebnosti slovenskega novinarstva. Ljubljana : Založba ZRC. 125-143.
P. St., 1940: Zofka Kveder-Jelovškova kot urednica. Razori : list za odraslo mladino. 8/5. 158.
Tucovič, Vladka, 2006: »Silno volim ljepotu tog grada, koji je i zao i dobar, i vjeran i nevjeran.« Zofka Kveder v Zagrebu (Ob 80-letnici smrti). V: Preseganje meje. Slovenski slavistični kongres, Zagreb. 83-96.
Tucovič, Vladka, 2007: Domači prijatelj Zofke Kveder. Jezik in slovstvo. 52/5. 63-72.
Tucovič, Vladka, 2008: Listnica uredništva – znamenita rubrika Zofke Kveder v reviji Domači prijatelj. V: Zofka Kvedrova (1878-1926). Recepce jeji tvorby ve 21. stoleti. Praha. 157-175.
Valšik, Kamil, 2008: Národnostní otázka v časopisu Ženski svijet (1917-1918). V: Zofka Kvedrova (1878-1926). Recepce jeji tvorby ve 21. stoleti. Praha. 179-186.
Žena v slovenskem novinarstvu. Nekaj profilov ob razstavi slovenskega novinarstva na ljubljanskem velesejmu. Jutro, ponedeljska izdaja. 18/35 (30. avgust 1937). 4.
