Zofka Kveder se je leta 1906 z družino – prvim možem Vladimirjem Jelovškom in hčerjo Vladošo – preselila v Zagreb. Najprej so bivali na Pantovčaku in potem v hiši na Ilici. Preselili so se, ko je mož, zdravnik okulist in pesnik, diplomiral.
V hrvaškem literarnem krogu ni bila neznana, zato preselitev v novo jezikovno-kulturno okolje ni pomenila novega literarnega začetka. V hrvaških revijah in časopisih je avtorica objavljala že pred selitvijo. Pri tem ji je pomagal soprog. Do leta 1914 je pisala v slovenščini in hrvaščini, potem pa se je z romanom Njeno življenje pisanje v slovenščini končalo.
V prvem zakonu sta se jima v Zagrebu rodili še dve hčeri, Miša (Mitka) in Mira, nato pa se je s prvim možem leta 1913 razšla zaradi njegove stalne nezvestobe. Zofka Kveder se je obenem vedno bolj vključevala v hrvaško kulturno življenje. Zgodbe o prigodah iz družinskega življenja so posmrtno objavili v knjigi Vladka, Mitka in Mirica leta 1928.
Zofka se je še pred začetkom prve svetovne vojne na pobudo srbskega socialista Dimitrija Tucovića odpravila v Srbijo in Makedonijo in v druge balkanske države, saj je želela zbrati gradivo o balkanskih vojnah. V času sarajevskega atentata je bila v Beogradu, potem v Nišu in Skopju, Bitoli in na Kosovem polju in drugod. Nabrala si je kup pričevanj, a jih je morala zaradi avstro-ogrske vojne napovedi Srbiji pustiti v Beogradu, sama pa se je brž vrnila v Zagreb.
Tik pred prvo svetovno vojno se je vnovič poročila, in sicer z Jurajem Demetrovićem (1885-1945), vidnim socialnodemokratskim politikom in piscem. Pod vplivom svojega drugega moža, ki je v upravi nove države, Kraljevine SHS, zavzemal najvišja mesta, bil je pokrajinski namestnik za Hrvaško in narodni poslanec, se je prej socialistično usmerjena pisateljica preusmerila v ognjevito jugoslovansko nacionalistko.
Zasebno je v Zagrebu doživljala tudi hude pretrese, saj ji je leta 1920 v Pragi umrla najstarejša hči Vladka, pa tudi drugi zakon ni bil dolgo harmoničen. Bolehala je na pljučih, srcu in živcih. Potem ko ji je Demetrović marca leta 1926 predlagal ločitev, se je popolnoma zlomila in poskušala storiti samomor. Zdravniki so jo rešili. Poskušala se je ozdraviti in odšla v sanatorije v Ljubljani (Leonišče), Preddvor in Topolšico ter v Gradec k svoji prijateljici Marthi Tausk, socialnodemokratski deželni poslanki.
Nazadnje je stanovala na naslovu Ulica na Pantovčak 1. Umrla je 21. novembra leta 1926, po virih zaradi srčne kapi. Na njen pogreb 23. 11. 1926 na pokopališču Mirogoj je, sodeč po časopisnih vesteh, prišlo mnogo ljudi. Ob grobu so se od nje z nagovori poslovile Slovenka, Hrvatica in Srbkinja. Njena prijateljica Minka Govekar je na koncu večdelnega prispevka v Ženskem svetu leta 1927 zapisala komentar: »Ni pa se našel jugoslovenski mož, pisatelj ali novinar, ki bi dal prijazno besedo v slovo tovarišici pisateljici in novinarki, naši Zofki Kveder-Demetrovićevi!?« Zofka, pisateljica, od katere so se poslovile le ženske, o kateri so največ napisale ženske, ki so jo morda razumele le ženske?
V času bivanja v Zagrebu je objavila naslednja dela: Jedanaest novela (1913), Njeno življenje (1914), Hanka (1918), Unuk Kraljevića Marka, Arditi na otoku Krku (1922) in zbrane pripovedi z naslovom Po putevima života (1926).
Med bivanjem v Zagrebu je s prispevki sodelovala pri: Agramer Tagblatt, Politik, Ljubljanskem zvonu, revijah Domaće ognjište, Savremenik, Die Zeit (Dunaj), Angelček (Ljubljana), Slobodna riječ, Slovenski jug (Beograd), Hrvatski pokret, Novosti, Hrvatska njiva in Jugoslavenska njiva, Jutarnji list, Književni jug, Jutro (Ljubljana), Riječ in Ženski svet (Trst) …
10. februarja leta 1926 je prejela naslov viteza belega leva češkoslovaške republike V. stopnje, kar je bilo visoko državno odlikovanje, ki ga je Češkoslovaška podeljevala predvsem tujim državljanom za izjemne zasluge. Aprila istega leta ji je kralj Aleksander Karađorđević izročil odlikovanje reda sv. Save za kulturno delo.
Viri in literatura:
Boršnik, Marja, 1962: Študije in fragmenti. Maribor : Obzorja. 319-333.
Dobrovoljc, France, Stojanovć, Z., 1987: Kveder-Jelovšek-Demetrović, Zofka. V: Leksikon pisaca Jugoslavije. Zv. 3, K-Lj. Matica srpska. 554-557.
Jelovšek Škrinjarić, Mira, 1978: Moja mati Zofka Kvedrova. V: Kveder, Z.: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana : Mladinska knjiga. 249-261.
Muser, Erna, 1978: Ob stotem rojstnem dnevu Zofke Kvedrove. V: Kveder, Z.: Vladka, Mitka, Mirica. Ljubljana, Mladinska knjiga. 263-273.
Muser, Erna, 1980: Spremna beseda. V: Kveder, Z.: Njeno življenje. Maribor: Obzorja. 217-237.
Odlikovanje kulturne delavke. V: Slovenski narod LIX/86 (17. april 1926). 3.
Pogreb gospe Zofke Kvedrove. V: Jutro, dnevnik za gospodarstvo, prosveto in politiko 7/271 (24. november 1926). 2.
Československý řád Bílého lva 1923–1990. Jmenný rejstřík nositelů. Pridobljeno 13. 7. 2026. https://www.prazskyhradarchiv.cz/file/edee/vyznamenani/cs_rbl.pdf
