Konec avgusta 1945 je tajnik Okrajne zaplembne komisije Maribor izpolnil več kot dvesto obrazcev Odločba o zaplembi premoženja. Osnova za zaplembo je bila prva točka Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno last, po kateri se v sovražnikovo imetje šteje tudi “/…/ vse imetje oseb nemške narodnosti.” Iz odločbe z opr. št. 177 izhaja, da se zapleni vse imetje: “Pečar Leopoldina, bivša lastnica hiše z vrtom v Kamnici št. 23, neznanega bivališča.”
V hiši z vrtom v Kamnici 23 so konec avgusta 1945 živeli Leopoldinina hčerka Poldika in sin Hansi ter njun očim Bogomir, Leopoldinin drugi mož. V začetku junija se je peš vrnil domov iz angleške okupacijske cone v Avstriji in kmalu začel delati na gradbišču elektrarne Mariborski otok. Kot se je med prvo svetovno vojno na račun očetovega županstva izognil odhodu na fronto, ga tudi po drugi vojni ni doletela usoda večine kamniških članov KB. Lahko da je bilo samo zaradi napake na seznamu, kjer je nekdo priimek Pečar zapisal kot Tičar. Kakorkoli že, Bogomir Pečar se je na Odločbo 177 pritožil in konec decembra 1945 dobil dopis, da je njegovi prošnji za odpravo zaplembe ugodeno. Dejansko pa se to ni zgodilo, ker okrajna zaplembna komisija sploh ni imela takšne pristojnosti.
Leopoldinin sin Hansi ni čakal na odločitve komisij nove oblasti in je sredi novembra 1945 prečkal zeleno mejo dobrih deset kilometrov SZ od Kamnice. Po družinskem izročilu sta se s sestro Poldiko dogovorila, da ona čaka mamo doma, on pa jo gre iskat v Avstrijo. Da so domači res nekaj časa verjeli v možnost, da je Leopoldina še živa, potrjuje tudi del stavka iz poslovilnega pisma, ki ga je napisal na smrt bolan Bogomir Pečar januarja 1948 v bolnišnici za tuberkolozne bolnike na Golniku: “/…/ dokler se moja žena ne vrne …” Kmalu po njegovi smrti je Krajevni ljudski odbor Kamnica Leopoldinini hčerki na njeno prošnjo o najemu vrtne parcele in stanovanja odgovoril: “Vaši prošnji se ne more ugoditi /…/ Stanovanje Vam se začasno še prepusti in to do časa, ko ne bo nujnost, da ga predamo kot dvosobno družini z več člani.” K sreči se to ni zgodilo in hčerka Poldika, ki se je pod skrbnim nadzorom vzorno obnašala v novi državi, je lahko ostala v podstrešni sobici hiše Kamnica 23.
Aprila 1950 je Leopoldinina hčerka Poldika preko mariborskega advokata dr. Krulca vložila na sodišče prošnjo za obnovo zaplembnega postopka. Zdi se, da jo je sodišče korektno obravnavalo, saj je že 20. 6. 1950 zaslišalo štiri priče ter kar dvakrat pozvalo Mestni odbor OF, da “nemudoma dostavi podatke imenovane glede njenega zadržanja pred in med okupacijo.” V zmedenem odgovoru z naslovom Karakteristika, ki ga je novembra 1950 podpisal kapetan Milan V., je med drugim navedeno: “Po osvoboditvi je od strani naših organov odvedena in se ni več povrnila. Kje bi se točasno nahajala, nam ni znano, niti se na terenu ni moglo ugotoviti. /…/ Je bila članica DAP in je bila v komisiji, ko je okupator izseljeval Slovence. /…/ Si je zaslužila, da se ji posestvo odvzame oz. zapleni. /…/ … bi pri večini zavednih ljudi nepovoljno odjeknilo, če bi se posestvo vrnilo.”
Prvostopenjsko sodišče je navedeno upoštevalo kot dokaz in 19. 2. 1951 odločilo: “Predlog na obnovo zaplembenega postopka se zavrne.” Drugostopenjsko sodišče tudi ni podvomilo v navedbe oficirja jugoslovanske tajne policije, znane pod kratico UDBA. Je pa postavilo pod vprašaj legitimnost pritožiteljice Poldike, Leopoldinine hčerke, saj njena izjava, “/…/ da je zavezanka po svoji aretaciji brez sledu izginila, /…/ če je tudi resnična, /…/ ne more nadomestovati sklepa o proglasitvi za mrtvega.” Iz pogovora z mariborsko profesorico, ki se še spomni dr. Krulca, vemo, da je bil zelo izkušen odvetnik. Očitno pa je bilo to v prvih povojnih letih premalo za pridobitev ustreznega sklepa o Leopoldinini usodi.
