V dopisu rajonskega odbora I Poverjeništva za notranje zadeve Maribor iz leta 1950 je Leopoldino Pečar uslužbenec takratne jugoslovanske tajne policije zamešal z njeno hčerko Poldiko ter pri obeh uporabil napačno kombinacijo imena in priimka. Za obe je tudi navedel trditve, ki jih ni v nobenem od osebnih in arhivskih dokumentov ali pa so neskladne s strokovnimi študijami o delovanju okupatorjevih organov med vojno. Je pa kapetan Milan V. prostodušno priznal, da je bila Leopoldina ”Po osvoboditvi je od strani naših organov odvedena in se ni več povrnila. Kje bi se točasno nahajala, nam ni znano, niti se na terenu ni moglo ugotoviti.”
Ta zapis je edina uradna potrditev, da se je Leopoldinino življenje končalo v okviru uradnega sistema delovanja Socialistične federativne republike Jugoslavije. Z iskanjem aretiranega in potem izgubljenega državljana se nikoli ni ukvarjala niti policija prejšnje države niti notranji organi Republike Slovenije kot države naslednice. Tisoči takšnih primerov niso bili nikoli raziskani in so se preprosto zaključili z razglasitvijo pogrešanega za mrtvega brez kakršnegakoli dodatnega pojasnila ali opravičila svojcem.
