Osvoboditev Kamnice, do katere je prišlo 9. maja 1945, je zaslužna tovarišica po vojni takole opisala: “V kraj so prišli najprej Bolgari, ki so plenili in kradli. Istočasno so zasedli kraj tudi partizani. /…/ Prebivalstvo je bilo navdušeno in veselo!” Ponoči, 25. 5. 1945, so Leopoldino s hčerko Poldiko in sinom Hansijem ter še petimi vaščani aretirali in odpeljali v zbirni center v Pesnici. V Ljubljani je naslednji dan izšel Slovenski poročevalec, v katerem je bil prvi članek naslovljen: Maščevanje je strašna beseda.
V izjemno čustvenem članku pod zgornjim naslovom, ki ga je podpisal priljubljeni mladinski pisatelj Tone Seliškar, med drugim piše: “In tako je nam ob teh strašni jami postalo maščevanje – program. /…/ In premagali bomo /…/ pomisleke, ki bi nam ovirali izvrševati to maščevalno poslanstvo, kajti žrtve morajo biti maščevane in tako maščevane, da bo to maščevanje seglo do samih najglobljih korenin. Mi ne bomo posekali samo gnilega drevesa, mi bomo tudi njegove korenine izruvali in jih požgali.” Koliko so bile te zanosne besede namenjene Leopoldini in njenim štajerskim sosedam je težko reči, zagotovo pa so vplivale na njihovo usodo in na usodo njihovih potomcev.
Zaprti v Pesnici so morali po prihodu napisati izjave o svojem delovanju med vojno, ki so ohranjene v njihovih osebnih dosjejih. Iz analiz pisav in vsebine je očitno, da so aretiranim s slabim znanjem slovenščine napisali izjave sojetniki. Leopoldini ga je konec maja 1945 napisala njena hčerka Poldika, ki je bila po treh tednih na nepojasnjen način izpuščena iz pesniškega zapora. Brata Hansija so deset dni po aretaciji odpeljali v koncentracijsko taborišče Strnišče/Sterntal blizu Ptuja. “Tam sem dosti doživel in dosti videl /…/”, je napisal v svojem življenjepisu petdeset let kasneje.
Leopoldino so v četrtek, 7. 6. 1945, premestili v mariborski sodni zapor, kjer jo je naslednji dan zaslišal dvajsetletni oficir varnostne službe Jože K. Z drobno čitljivo pisavo je v kratkem zapisniku zaslišanja povzel njene osebne podatke, včlanitev v KB zaradi socialnih razlogov in pritiskov okolja, ter imena sovaščanov, ki so bili člani Kulturbunda in opravljali različne dolžnosti. Iz skupno 38 zapisnikov z datumom 8. 6. 1945, ki jih je pripravilo sedem zasliševalcev, je mogoče sklepati, da so zaslišanja trajala največ pol ure in bila pogosto otežena zaradi slabega znanja slovenščine oz. nemščine. Na osnovi zapisnikov so bile pripravljene obtožnice, ki so večinoma podobne Leopoldinini: Bila je članica KB in zagrižena hitlerjanka. Na dokumentih v dosjejih so še velike, z voščeno kredo napisane trimestne številke ali oznaka transport, kar naj bi pomenilo, da so bile osebe v naslednjih dneh umorjene v gozdovih pri Arehu na Pohorju.
V Leopoldininem dosjeju je na prvem listu številka 529, zato smo najprej sklepali, da se je njena zadnja pot končala v enem od pohorskih grobišč. Po leta 2024 pridobljenem pričevanju Leopoldinine nečakinje pa vemo, da je bila Leopoldina zagotovo še živa v nedeljo, 5. 8. 1945, ko je taborišče Strnišče obiskala mednarodna delegacija Rdečega križa. Na lokacijo jo je pripeljal Leopoldinin mlajši brat Alois, ki je že pod tretjim režimom delal kot voznik na mariborski občini. Ko je prišel domov, naj bi vznemirjeno govoril: “Veš, da ni hotela iti!” Njegova hčerka, ki je imela takrat enajst let, se je pri devetdesetih še jasno spominjala očetovih besed: “Usedi se v avto, jaz te zdaj odpeljem, sem ji rekel. Pa je odgovorila, jaz nisem nič naredila, jaz bom prišla domov.”
Zadnja novica o Leopoldini, ki je prišla do njenega brata Alojza, je bila: “Sestra je padla v nezavest dan po tem, ko se je morala ločiti od otrok.” Ker vemo, da je bil Leopoldinin sin Hansi izpuščen 7. 8. 1945, si lahko predstavljamo najmanj kruto možnost njene smrti. Mogoče je Leopoldino Pečar zadela kap 8. 8. 1945 in so jo potem tako kot še mnoge brezimno zagrebli v okolici taborišča ali truplo brez imena poslali na pokopališče v Lovrenc na Dravskem polju. Možna pa je tudi ena od nasilnih oblik usmrtitve v okolici taborišča ali na Pohorju, kot navajajo različni viri o povojnih pobojih na Štajerskem. Izgon čez mejo avgusta 1945, ki je doletel mnoge prebivalce Štajerske z nemškim državljanstvom ali identiteto, ni verjeten, ker se Leopoldina nikoli ni javila sestram v Avstriji ali se vrnila na svoj dom v Kamnico.
