V digitalni zbirki Pranje perila nekoč opisujemo pranje perila, kot so ga opravljale naše babice in prababice v času od druge polovice 19. stoletja do približno 70. let 20. stoletja. Gospodinjsko opravilo, povezano s skrbjo za čistočo oblačil, terja danes sorazmerno malo časa in truda, nekoč pa je veljalo za zamudno in težaško žensko ročno opravilo. Perilo je moralo biti oprano ne glede na letni čas, dež, sneg ali mraz. Delo je moralo biti opravljeno skrbno, saj je bilo le čisto in lepo perilo ponos vsake dobre in vzorne gospodinje.
V preteklosti so se za potrebe čiščenja oblačil uporabljali različni postopki, pralna sredstva in pripomočki: pesek, urin, lesni pepel, mila, različni čebri, škafi, pralne deske (perilniki) … Pred pojavom prvih pralnih pripomočkov so ljudje perilo prali tako, da so z njim tolkli po kamnih in ga drgnili s peskom, izpirali pa so ga v rekah, potokih in jezerih, kjer je bila čista voda. V starem Rimu so obstajale javne pralnice, kjer so moški prali perilo v velikih kadeh, napolnjenih z belilom, lugom, urinom in vodo. Pred pranjem so obleko namočili v vodi, ki so ji dodali živalske maščobe in lesni pepel. Prali so tako, da so stopali po obleki, namočeni v škafu – tako so ga drgnili in ožemali, nato so ga morali še splakniti v čisti vodi. Zaradi neprijetnih vonjav so bile pralnice v stranskih ulicah ali na podeželju zunaj mesta. Na podoben način, s prestopanjem po perilu, se je pralo še v 18. in 19. stoletju na Škotskem.
Pomemben napredek v učinkovitosti pranja je prinesla iznajdba mila (sprva v kozmetične namene) ter izum pralnih desk. Postopek izdelovanja trdega mila iz rastlinskih olj in luga naj bi v 7. stoletju iznašli v sirskem Alepu. V času križarskih vojn se je znanje o izdelavi mila iz arabskega sveta razširilo v Evropo. Proti koncu 19. stoletja je milo iz nekdanjega luksuznega blaga postalo del široke potrošnje. Pralne deske naj bi začeli izdelovati v skandinavskih deželah v sredi 19. stoletja. Pralni stroji so se pojavili šele konec 19. stoletja, najprej v meščanskih domovih, pozneje pa tudi na podeželju. Splošneje so se uveljavili šele v 80. letih 20. stoletja.
Različni pralni pripomočki, ki so jih nekoč uporabljale naše babice, so danes le še okras kmečkih hiš ali turističnih kmetij, kjer ohranjajo spomin na čas, v katerem so nastali, ter spomin na ljudi, ki so jim lajšali življenje. Kot predmeti kulturne dediščine so tudi dragocen del etnoloških zbirk slovenskih muzejev – ena od njih se nahaja tudi v gradu Velika Nedelja.
