V majskem kaosu leta 1945 v Mariboru so Poldiko z mamo in bratom odpeljali v zapor, od koder se je Poldika vrnila po treh tednih v še ne povsem pojasnjenih okoliščinah. Naslednja tri leta je preživela brez dohodkov v zaplenjeni domači hiši v Kamnici. Jeseni 1946 je spoznala bodočega moža, ki je kmalu odšel za dve leti na služenje vojaškega roka. Spomladi 1948 je dobila zaposlitev na mariborski pošti in začela življenje na novo.
Za veliko noč 1945 sem se peljala s kolesom domov. …
… Ko sem pa potem spet prišla nazaj na službeno mesto, je bilo tam nemirno in sem svoje reči zložila, nekaj pustila pri Anici in se napotila domov. Anici je bilo hudo, bila pa sem tako odločna in se še danes čudim, da sem šla. Prišla sem v večerni uri do neke kmetije in tam spala na slami v kuhinji. Hvala jim. Drugo jutro sem šla peš s kolesom naprej. V Lenartu je bila moja sošolka Anica Mlakar in tu sem potem z nekim vozom prišla do križišča proti Mariboru. Končno še do doma, do mame. Bila je težka pot in kaj te še čaka.
25. maja 1945 so mamo, brata in mene ponoči aretirali in na cesti je že čakal kamion in še drugi naši domačini. Peljali so nas v šolo v Pesnico in nas zaprli v kletni prostor. Te dni smo se še videli in neki dan mi je mama rekla, da morajo nekateri od nas za tri mesece na delo, potem bomo spet doma. Objela sem jo in rekla: »Potem mi daj še prej poljubček.« In potem je bilo še marsikaj težkega, ampak najtežje, da se nismo nikoli več videle. Upanje je še ostalo.
15. junija sem bila odpuščena in šla peš, delno me je neki voz peljal domov, doma je bil že oče in tudi on je prišel peš domov. Nikoli ni več videl mame, svoje žene. Bil je bolan in potem je šel še v službo tukaj na elektrarno.
Brat se je vrnil in odšel od doma čez mejo.
Oče je pripeljal nekega dne, jeseni, domov k nam Maksa, mojega moža. Tako sem ga spoznala, ko je prišel po hruške. Potem je moral oče v zdravilišče Golnik. Maks se je še oglasil in šel k vojakom v Skopje. Pisal je včasih.
Oče je v januarju 1948. leta umrl in bila sem čisto sama, tudi hišo so zdaj zaplenili in sem vzela k sebi poštarico Štefko, da sem imela vsaj mir v stanovanju in šla na pošto v službo. Bila sem sprejeta in po kratkem času prakticiranja sem naredila še Ptt tečaj. Doma v hiši je še živela Anica, izučila se je za trgovko in tudi njena mama je bila z njo. Tako sem imela vsaj nekaj prijetnih ljudi. Ostala sem v službi na pošti. Bila sem na raznih mestih, kjer sem nadomeščala, nazadnje sem bila v telefonski centrali.
Doma na vasi zame ni bilo več lepo, kakor da sem kaj hudega naredila. Jaz tudi upati nisem več mogla, da bo kaj boljše zame. Pa vendar čas celi rane.
