Franc Simonič - bibliotekar in bibliograf

Prvi dve leti osnovne šole je opravil v Svetinjah, tretji in četrti razred pa v Gornji Radgoni, kamor sta ga poslala starša, da bi se naučil nemščine, pomembne za nadaljnje šolanje. Stanoval je pri družini Mauko, pri starših svoje bodoče žene Roze Mauko. Gimnazijo je v letih 1861‒1869 obiskoval v Mariboru. Šolal se je s pomočjo štipendije Gregorja Jožefa Plohla (1730‒1800), nadžupnika v Ptuju, svojega sorodnika – Franc je bil prapravnuk Plohlove sestre (Ilich, 2000: 53).

Na graški univerzi je študiral zgodovino in slavistiko (1870–1874). Takoj po diplomi je nastopil službo bibliotekarja v knjižnici graškega muzeja Joanneum. Tam je kot bibliotekarski pomožni uradnik (Bibliothekarshilfsbeamter) služboval tri leta (1874‒1877). Vmes je na graški Filozofski fakulteti doktoriral iz zgodovine Babenberžanov z disertacijo Politische Stellung Leopold des Glorreichen zum Deutschen Reiche (1876).

V letih 1877‒1907 je služboval v Univerzitetni knjižnici na Dunaju. Svojo kariero je začel kot bibliotekarski pomočnik (amanuensis), leta 1887 je postal skriptor, 1895 vrhovni revizor katalogov, 1898 provizorični (pomožni) kustos in leta 1900 definitivni kustos. Bil je tudi član leta 1895 ustanovljenega Avstrijskega društva za bibliotekarstvo (Österreichischer Verien für Bibliothekswessen). Govoril je več jezikov. Poleg slovenščine, grščine in latinščine je obvladal še francoščino in italijanščino ter nekatere slovanske jezike.

Kot bibliotekar je opravljal odgovorne naloge: kot vodja referata za slovansko filologijo (1885‒1904) je dolga leta sistematično zbiral slovansko literaturo, sodeloval je tudi pri selitvi knjižnice iz starih prostorov na Dominikanerplatzu v poslopje nove univerze na Ringu (1884) ter v Grassauerjevi komisiji, ki je izdelala za desetletja obvezno inštrukcijo za enoten popis knjig za potrebe izdelave kataloga. Po podatkih Slovenskega biografskega leksikona (Logar, 1967: 313) naj bi Simonič sodeloval tudi pri izdelavi Grassauerjevega centralnega kataloga tekoče periodike v Avstriji (Generalkatalog der laufenden periodischen Druckschriften, 1898 – velja za prvi znanstveno uporabni centralni katalog časopisja v svetovnem merilu), a novejše raziskave tega niso potrdile (Lukan, 1999: 41).

Od februarja do julija 1903, najprej v času bolniške odsotnosti predstojnika knjižnice Ferdinanda Grassauerja, nato pa še nekaj časa po njegovi upokojitvi, je opravljal tudi delo upravnega vodje knjižnice. Po Grassauerjevi upokojitvi se je Simonič prijavil na razpis za vodjo knjižnice, a se je senat univerze odločil za drugega kandidata.

Zaradi slabega zdravja in daljše bolniške odsotnosti je v začetku leta 1904 izgubil mesto vodje referata za slovansko filologijo in namesto tega dobil referat za bibliografijo. Ker se zdravstveno ni več opomogel, je avgusta 1906 zaprosil za predčasno upokojitev in se 21. januarja 1907 upokojil. Ob odhodu iz službe je bil za svoje dolgoletno prizadevno delo odlikovan z redom viteškega križa reda Franca Jožefa.

Leta 1906 se je preselil v Gornjo Radgono. Da bo pokoj preživel na Štajerskem, se je odločil že v času svojega službovanja na Dunaju. Veliko hišo na ulici Obergris (danes Maistrov trg 4) je kupil že leta 1886, skupaj s stricem, upokojenim dekanom Jožefom Simoničem (1813–1895). Tu je imel bogato zasebno knjižnico. Zbiral je pretežno strokovno slavistično literaturo, zgodovinske, pa tudi leposlovne knjige ter časopise. Posvečal se je tudi družini in gospodarjenju na domačiji. Nekaj časa je deloval tudi kot član odbora gornjeradgonske posojilnice (1907‒1911) in kot predsednik odbora podružnice Družbe sv. Cirila in Mohorja (1908‒1910).

Franc Simonič je svojo življenjsko pot sklenil 14. julija 1919. Pokopan je na radgonskem pokopališču, v družinskem grobu z ženo Rozo in hčerami Nado, Vero in Olgo. Zraven je pokopan tudi njegov zet dr. Janko Šlebinger (1876‒1951), literarni zgodovinar, leksikograf in bibliograf, nadaljevalec njegovega dela.