Politične funkcije

Govor ob Prešernovem spomeniku

Prešernov spomenik, ki ga je naredil akademski kipar Ivan Zajec, za podstavek pa poskrbel arhitekt Maks Fabiani, je bil slavnostno odkrit septembra 1905. Za liberalce je bil dogodek pravi narodni praznik, ki je v prestolnico privabil veliko število ljudi, tudi ugledne obiskovalce iz Prage, Beograda, Zagreba in Sankt Peterburga. Ob odprtju je bil slavnostni govornik tudi Ivan Tavčar, ki je med drugim povedal:

»Mi pa smo pred tem spomenikom ponosni na svoje ženstvo, katero je zopet in zopet pokazalo, da hoče imeti svoj prostor med delavci za našo narodno stvar … France Prešeren nam je izkopal strugo, globoko in široko, po kateri se zliva do nas slovanski duh, skoval je vez, močno in izatno, ki nas spaja z vsemi slovanskimi rodovi. Zatorej je današnje odkritje tudi slavnost vseslovanska.«

Deželnozborski poslanec

Ivan Tavčar je bil med leti 1889 in 1918 poslanec kranjskega deželnega zbora. Na seje je zahajal v Deželni dvorec na robu Kongresnega trga (sedaj stavba rektorata Univerze v Ljubljani). Ker je leta 1895 potres močno poškodoval zgradbo, v katerem je deželni zbor zasedal, so se odločili, da bodo sezidali novo. S kopanjem temeljev za novo stavbo so pričeli leta 1899, prvo zasedanje Kranjskega deželnega zbora v novem deželnem dvorcu pa je bilo 22. septembra 1903.

Deželni dvorec in Kongresni trg sta bila priča nekaterim prelomnim dogodkom slovenske zgodovine, npr. narodni manifestaciji, ki je potekala 29. oktobra leta 1918. Na manifestaciji za neodvisno svobodno in samostojno državo so razglasili izstop iz Avstrije in ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Shoda se je udeležilo več kot 30.000 ljudi ter vsi vodilni slovenski politični predstavniki, ki so bili takrat v Ljubljani, med njimi tudi tedanji župan Ljubljane Ivan Tavčar. Na svoj govor, ki ga je imel iz kamnitega balkona nad vhodom v Deželni dvorec, je moral počakati, saj je nastopil šele predzadnji.

Tavčar se je med drugim zahvalil vojakom in svaril pred malenkostnimi spori. Poudaril je tudi: »Po temnih časih zasijalo nam je solnce na jasnem nebu! Doživeli smo čase, na katere je mislil naš nebeški Prešeren, ko je pel, da se bodo Slovencem vremena razjasnila! Vremena so se nam razjasnila in jasno nebo je zvabilo danes našo belo Ljubljano na plan, da mirno, dostojno, pa tudi najslovesnejše poveličuje dan, kakor ga Jugoslovanstvo dosedaj še nikdar doživelo ni!« (30. oktober 1918, Slovenski narod)

Županovanje

Pot Ivana Tavčarja na ljubljanski magistrat se je začela že leta 1884, ko je postal odbornik mestnega občinskega sveta. V času županovanja Ivana Hribarja je bil dve leti podžupan (1909 – 1911), kot župan Ljubljane pa je prisegel 20. januarja 1912. Svoje delo je zaključil leta 1921, ko ga je nasledil Ljudevit Perič. O svojem županovanju naj bi Tavčar razmišljal že dolgo pred letom 1912. O tem je Ivan Hribar v knjigi Moji spomini zapisal takole:

»Spomladi leta 1896. peljal sem se nekoč z njim in njegovo soprogo na neko slavnost v Zagreb. Z nami v istem voznem oddelku je bil tudi dr. Fran Stor, odvetnik v Ljubljani. Dr. Tavčar zleknil se je bil po eni strani voznega oddelka, mi ostali trije pa smo sedeli nasproti njemu na drugi strani. Vrstili so se pogovori in zbijale šale. Kar naenkrat med postajama Videm in Brežice, ko smo se bili ravno zaradi nekega dovtipa vsi smejali, pravi dr. Tavčar nenadoma: »No ali ste že slišali, da bi moja žena utegnila postati županja? Čedalje popularnejša postaja namreč v Ljubljani misel, da ima dr. Tavčar postati župan.« Vse svoje življenje bil sem altruistiški navdahnjen. Ko bi bil prepričan, da bi delovanje dr. Tavčarjevo v oni usodepolni dobi, katera je zahtevala od župana toliko mučnega drobnega dela, moglo obroditi zaželjene sadove, bil bi ta njegov migljaj sprejel tako, kakor je želel. Tako pa sem se delal, ko da sem čisto preslišal to opombo, ob kateri je njegova soproga zardela in se je zasmejala; dr. Fran Stor pa se je smejal tako topo, kakor je to o gotovih prilikah pri njem bilo v navadi. Le besede nismo več govorili o tem. Videti je pa bilo, da se je streznil tudi dr. Tavčar. Vstal je, sedel nasproti nam in ostal je do Zagreba zamišljen.«

Tavčar je dolžnosti župana opravljal zelo previdno, pri svojem delu pa ni bil tako uspešen kot njegov predhodnik Ivan Hribar. V obdobju njegovega županovanja so se veliki modernizacijski koraki zaključil, saj so nastopili težki časi prve svetovne vojne. Tavčar se je v tem obdobju trudil za čim boljšo preskrbo meščanov ter ni želel zapreti nobenih vrat v prihodnost mesta, kar so mu mnogi očitali kot nenačelnost.