Naš sošolec, Franci Andrenšek, zdaj žal že pokojni, je začel pesmi pisati že v šolskih klopeh, z leti pa se je razvil v zrelega pesnika. Vedno ga je navdihovala razgibana pokrajina proti Tinskem; vojn zrelih trav v Jedršnici in mehkoba slamnatih bajt v belih zimah sta ga spodbujali k pisanju pesmi. Kmečka idilika je v njem počasi preraščala v spoznanje o ljudeh, ljubezni in življenju nasploh. Svoja melanholična občutja, bolečino, ljubezen in hrepenenje je izlil v pesmih, zbranih v zbirki »Bele samote« (1984).
Kje zdaj si ti …
Kje zdaj si ti, moj dobri duh,
Ki spletaš v srcu tihe sanje,
Vsi čuti te iščejo, vid in sluh
In te vpletajo v skrbi vsakdanje.
A nekdo mi pravi, da srečo sem zamudil,
Da sij minulosti se več ne vrne,
Da pot, ki k tebi vodi, sem zgrešil,
Kot zgrešiš stezo, ki jo noč zagrne.
Če bil bi veter, bi ti lase mršil,
Sanjaril bi s teboj med cvetovi zrelih trav,
Če bil bi dež, s srečo bi srce ti napojil.
A nisem veter in ne dež,
Nisem mesec, da bi sijal na tvojo pot.
Dekle, mar tega ne veš?
Kot bele ptice
Kot bele ptice so oblaki,
ki po nebu plavajo,
kot uporne želje so koraki,
ki po listju tavajo.
Breze – zlatolasa dekleta
na jasah molče,
hrast, samotna silhueta,
veje razteza čez nje.
Tiho po gošči se plazi jesen,
otožnost čez polja se zgrinja,
dan mračen, meglen.
Pomladna
Zdaj v meni spet pomlad odzvanja
in vse kot čisti zvon zveni,
duša k sreči zdaj se sklanja
in vse zdaj v novo rast kipi.
Ozelenele so steze, poti
in dobro je, da še nocoj
se moja duša k tebi napoti.
In bova skupaj dolgo v noč,
na nebo bo mesec priveslal,
s prvo zvezdo bo zarja dogorela
in veter z nama bo kramljal,
srce ob srcu, roka v roki bo drhtela.
Iz zbirke Bele samote, objavljene v prilogi Štorskega železarja, leta 1984.
