V prispevku predstavljamo delovanje leta 1911 ustanovljenega Dravskega Sokola iz Središča ob Dravi, katerega člani so bili številni ugledni Središčani. Društvo je bilo vse do druge svetovne vojne aktivno na številnih področjih. V njegovem okviru ni deloval le telovadni odsek, pač pa tudi tamburaši, godba na pihala, pevski zbor, dramska sekcija, knjižnica in gradbeni odsek, člani so se udeleževali sokolskih zletov in različnih javnih prireditev. Po drugi vojni je delovanje središkega Sokola zamrlo, na začetku petdesetih let pa je bilo kot naslednik Dravskega Sokola ustanovljeno Telovadno društvo Partizan Središče ob Dravi, ki z manjšo spremembo v imenu (Društvo za telesno vzgojo Partizan Središče ob Dravi) uspešno deluje še danes.
Sokolstvo je bilo nacionalno telovadno gibanje slovanskih narodov, ki se je po letu 1862 razvilo v vseh slovanskih deželah avstro-ogrske monarhije kot odziv na delovanje nemške nacionalistične telovadne organizacije Turnverein (Enciklopedija Slovenije, zv. 12, str. 144). Poleg športne vadbe, s katero je vzgajalo disciplino telesa in duha, je sokolstvo krepilo narodno zavest in spodbujalo k boju zoper poskuse germanizacije. Nosilec gibanja je bilo liberalno usmerjeno meščanstvo. Na Slovenskem je bilo sokolstvo vse do 1. svetovne vojne najmočnejša nepolitična liberalna organizacija.
Prvo sokolsko društvo je leta 1862 v Pragi ustanovil češki rodoljub Miroslav Tyrš (1832−1884), sprva pod imenom Praška telovadna enota, kasneje mu je bilo dodano ime Sokol. Poimenovanje Sokol, ki ga je predlagal češki pedagog, politik in novinar Emanuel Tonner (1829−1900), je bilo povzeto iz srednjeveške južnoslovanske epike – sokol je naziv za junaka (Ratiznojnik, 2000: 6). Uradno so ga začeli uporabljati po letu 1864, simboliziralo naj bi nacionalno enotnost vseh slovanskih narodov, njihovo srčnost, plemenitost in junaštvo. Kmalu so gibanje sprejeli tudi drugi slovanski narodi.
Na Slovenskem je bilo prvo sokolsko društvo ustanovljeno 1. oktobra 1863 v Ljubljani (Stepišnik, 1968: 82). Društvo z uradnim nazivom Gimnastično društvo Južni sokol je ustanovila skupina slovenskih rodoljubov in telovadnih navdušencev. Zaradi spopada z ljubljanskimi Nemci ga je vlada leta 1867 razpustila. Naslednje leto je bil kot njegov naslednik ustanovljeno društvo Ljubljanski sokol. Južni in kasneje Ljubljanski sokol, prvi telovadni društvi na Slovenskem, sta postali matični društvi za vsa ostala slovenska sokolska društva. Pripomogli sta tudi k nastanku prvega sokolskega društva v Zagrebu (1884) ter srbskih sokolskih društev, nastalih zadnja leta pred prvo svetovno vojno. Ob koncu 19. stoletja je sokolstvo preraslo v množično gibanje.
Za slovensko sokolstvo je bilo prelomno leto 1905, ko je bila ustanovljena Slovenska sokolska zveza (Stepišnik, 1974: 80). Ta je dve leti kasneje postala članica Mednarodne telovadne zveze s sedežem v Parizu, leta 1908 pa tudi članica Slovanske sokolske zveze s sedežem v Pragi. Z moško ekipo je že leta 1907 nastopila na več mednarodnih tekmovanjih.
Leta 1909 so v Slovenski sokolski zvezi za boljše usmerjanje številnih novih društev ustanovili sokolske župe (Ljubljana, Celje, Maribor, Kranj, Novo mesto, Gorica …). V desetletju 1903‒1913 je število sokolskih društev na Slovenskem naraslo s 16 na 115, število članov pa se je od manj kot 2000 povzpelo na več kot 6600 (Enciklopedija Slovenije, zv. 12, str. 145). Sokolski društvi sta bili ustanovljeni tudi na Ormoškem: leta 1911 je bil v Središču ob Dravi ustanovljen Dravski Sokol, naslednje leto je nastalo še Telovadno društvo Sokol v Ormožu. Društvi sta pomembno prispevali k oblikovanju narodne zavesti ter k razvoju športa in kulture na tem območju.
Sokolstvo kot vsenarodna nestrankarska svobodomiselna organizacija je bilo dostopno vsem Slovencem, vendar pa njegovi člani niso smeli biti pripadniki stranke, ki bi nasprotovala sokolskemu kulturnemu in političnemu programu (Stepišnik, 1968: 82). V svoje vrste so vključevali najširše plasti prebivalstva, tako odrasle moške in ženske kot otroke (šolski mladini oblast formalnega vključevanja v društvo ni dovolila). Za obveščanje članstva so skrbela sokolska glasila: Južni Sokol (1871), Slovenski Sokol (1904‒1914), glasila so izdajale tudi nekatere župe in društva.
Poglavitna oblika dela sokolskih društev je bila sistematična športna vadba. Uvedli so enotni vadbeni sistem ter pravila, s pomočjo katerih so skrbeli za red na tekmovališčih, in skrbeli za organizacijo telovadnih tekmovanj na Slovenskem ter za nastope na mednarodnih sokolskih zletih in tekmovanjih. S pisanjem o strokovnih vprašanjih so oblikovali tudi slovensko telovadno izrazje – z delom Nauk o telovadbi I (1867) in II (1869) smo Slovenci dobili prvo knjigo s področja telovadbe, napisano v slovenskem jeziku. Društva so imela tudi svoje pevske zbore, tamburaške skupine in pihalne godbe, lutkarske in gledališke skupne. Njihove prireditve so bile vedno dobro obiskane in so imele velik propagandni in idejni vpliv. Sokolski odredi so se udeleževali tudi drugih javnih prireditev in sodelovali na vseh pomembnih narodnih manifestacijah.
Ena najbolj priljubljenih društvenih dejavnosti so bili sokolski zleti, slavnostne prireditve, na kateri so množično in po točno določenem programu nastopali telovadci, člani raznih društev, vedno ob glasbeni spremljavi. Najpogosteje so jih prirejali ob nedeljah ali praznikih. Prvi slovenski sokolski zlet je bil organiziran leta 1888 v Ljubljani, ob 25. obletnici Južnega Sokola. Sokoli so nosili enotne uniforme, narejene po češkem vzoru (rdeča srajca, siv suknjič, nizka okrogla kapa s sokoljim peresom, pripetim s kokardo), postavljena so bila tudi pravila obnašanja – s svojim ravnanjem niso smeli škodovati ugledu sokolske ideje.
Leta 1919 so se sokolske organizacije v Sloveniji, na Hrvaškem in v Srbiji združile v Sokolsko zvezo Srbov, Hrvatov in Slovencev (sedež v Ljubljani), v okviru katere je veljalo načelo »en narod, ena država, eno sokolstvo« (Stepišnik, 1968: 82). Zveza se je leta 1921 preimenovala v Jugoslovansko sokolsko zvezo, leta 1929 v viteško organizacijo Sokol Kraljevine Jugoslavije. Organizacija je delovala pod okriljem države, s čimer je bilo konec samostojnosti in politične neodvisnosti jugoslovanskih sokolskih društev.
Sokolska društva so delovala do začetka druge svetovne vojne leta 1941. V času okupacije so bili številni narodnozavedni sokoli pregnani in izseljeni, del se jih je vključil v NOB. Med vojno so skrbeli za telovadbo in organizacijo tekmovanj in drugih športnih prireditev. Po koncu vojne je Komunistična partija Jugoslavije povabila mladino in delavski narod h gradnji nove socialistične fizkulture. Leta 1946 je bila ustanovljena enotna organizacija Fizkulturna zveza Jugoslavije (FISAJ). Po treh letih uspešnega delovanja je bil na kongresu FISAJ sprejet sklep o ustanovitvi Telovadne zveze Jugoslavije, katere sestavni del je bila nova telesnovzgojna organizacija Partizan.
Zadnji vseslovanski sokolski zlet se je odvil leta 1948 v Pragi. Leta 1990 je bilo sokolstvo obnovljeno najprej na Češkem, v Sloveniji pa je bila leta 1995 ustanovljena Slovenska sokolska zveza.
