V okviru društva je bil najaktivnejši kulturno-prosvetni odsek. Takoj po prvi svetovni vojni je začel prirejati kulturne in zabavne prireditve, strokovna predavanja, vsakoletne telovadne akademije, izlete, pustovanja in zlete. Ob prazniku sv. Miklavža je za sokolske otroke pripravil obdarovanja. Odsek je najprej vrsto let vodil zdravnik dr. Josip Tavčar, pri delu pa mu je pomagal Ivan Najžar. Nato je njegovo vodenje prevzel Jože Čulek in zadnja leta pred drugo svetovno vojno še šolski upravitelj Srečko Vittori. Pod okriljem prosvetnega odseka je delovala tudi strokovna knjižnica, ki jo je uredil in vrsto let vodil Miroslav Venigerholc.
Zelo aktiven je bil tudi dramski odsek, ki je letno pod vodstvom režiserja Srečka Vittorija pripravil več predavanj. Stoto obletnico Tyrševega rojstva je dramski odsek obeležil 6. marca 1932 z igro Manice Komanove Krst Jugovičev. Zelo velik odziv pri središkem občinstvu so imele predstave Naša kri, Pri Hrastovih, Krivoprisežnik in Jurčičev Deseti brat, ki so ga uprizorili na prostem na Gradišču leta 1938. Pri posameznih predstavah je sodeloval sokolski orkester pod vodstvom Srečka Vittorija.
Za lepo slovensko pesem je v Središču od Dravi poskrbel sokolski pevski zbor pod vodstvom starosta središkega Sokola Jožeka Čuleka in je štel več kot 60 članov. Vsako pomlad, okrog velike noči, je zvestim poslušalcem pripravil samostojni koncert, na katerem so peli narodne pesmi.
Vse telovadne nastope, zlete in akademije je s koračnicami spremljala sokolska godba, ki je med letoma 1911 in 1941 delovala v okviru Dravskega sokola Središče. S koračnicami je spremljala sokolske nastope, zlete in akademije. Vsako leto je za središko občinstvo pripravila dva samostojna koncerta, in sicer na velikonočni ponedeljek in Martinovo nedeljo. Godbo je od leta 1908 pa do konca prve svetovne vojne vodil Franc Serajnik, odličen glasbenik in pedagog na središki šoli. Po vojni je vodstvo godbe prevzel Martin Kocjan. Z znanjem, ki si ga je nabral pri glasbeni kompaniji v Celju, mu je uspelo ponovno združiti »stare« glasbenike, tako da je godba po vojni ponovno delovala v polnem zagonu. Postopoma je k sodelovanju pritegnil še mlajše glasbenike iz takratnih avstrijskih ter pozneje jugoslovanskih glasbenih šol. Središka godba je svoj višek dosegla leta 1932, ko je na tekmovanju jugoslovanskih godb na vsesokolskem zletu v Sarajevu zasedla drugo mesto. Prvega mesta po takratnih pravilih ni mogla dobiti, ker je bilo to mesto rezervirano za kraljevo vojaško godbo (Krnjak, 1996, str. 10).
V zborniku, ki je izšel ob 110-letnici delovanja središke godbe Franc Krnjak navaja, da so bili pri glavni nosilci središke godbe Kocjani: Martin kapelnik, brat Jakob basist, Jakobovi sinovi: Rudek trobentač, Karl tenorist, Srečko krilničar in še danes Martinov prapranečak baritonist Bojan Turk. Pri godbi so sodelovali še Alojz Čavničar, brata Matjašek in Gustek iz Grab, Ivan Kolarič, po domače Semberov Vanč, prav tako iz Grab, Ivan Borko, po domače Ftičar iz Obreža, Srečko Horvat, Robinov Fela iz Središča, Alfonz Podgorelec, Gustek Dovečar, oba iz Grab, Vanček Lovrec iz Središča, Martinek Rakuša iz Obreža, Franc Panič, organist iz Šalovcev, Lojzek Kocjan iz Središča in še Kocjan iz današnje Prečne »vulice«, pa zopet Alojz Kocjan iz Grab, Ivan Zorjan iz Šalovcev, Jakob Jurkovič iz Šalovcev, Ivan Rakovec iz Obreža, Franc Petek, Karl Šavora – Črni, Rudek Kanič iz Središča, Sutnjak iz Gor. Mihaljevca, mesar Tonek Horvat, Mirko Kosi iz Brega, Franc Ploh iz Središča in verjetno še kdo …« (Krnjak, 1996, str. 12).
Leta 1911 je bil v okviru Sokola ustanovljen tamburaški orkester, ki je največ nastopal na društvenih prireditvah in s svojimi nastopi razveseljeval člane društva. Vrsto let ga je vodil Andrej Marčec, člani orkestra pa so bili Rudolf Jurjaševič, Srečko Jambrovič, Franci Kosi, Jože Golob, Edvard Pajek, Rudek Rakuša ter Karel, Srečko in Rudolf Kocjan.
Zadnja leta pred izbruhom druge svetovne vojne so Središki Sokoli dobivali vedno bolj narodno-obrambni značaj. Zato so leta 1938 ustanovili tudi strelski odsek, ki ga je vodil Edvard Pajek in je štel 30 članov. V letu 1940 je bil bilo v društvo včlanjenih 262 ljudi, od tega je bilo 126 članov, 56 članic, 18 naraščajnikov, 10 naraščajnic in 52 otrok.
