Po začetnih težavah v prvih letih po vojni je potekal pouk v šoli v petdesetih letih zelo umirjeno brez večjih »motenj in ovir«. Zaradi pomanjkanja pedagoškega kadra in prostorske stiske je bil uveden dvoizmenski pouk dopoldan in popoldan predvsem za nižje razrede. Pred šolskim letom 1959/1960 je bila velika prostorska stiska, število učencev se je povečevalo, dve učilnici sta bili pri Štefanu, tretji razredi so imeli pouk celo v treh izmenah.
Statistični povzetki v povojnih letih kažejo gibanje števila učencev okrog 560, v razredu je bilo od 28 do 46 učencev. Statistika prva leta po vojni pokaže, da se število učencev na začetku šolskega leta razlikuje od števila ob koncu šolskega leta. Ni pojasnjeno, zakaj. Učni uspeh učencev je bil zelo slab. Uspeh so ocenjevali v štirih redovalnih konferencah; zelo veliko je bilo ob koncu šolskega leta nezadostnih ocen in popravnih izpitov iz matematike, tudi do 60 nezadostnih (šolsko leto 1953/1954); sledili so angleški jezik (54 nezadostnih ocen), slovenski jezik (40), zemljepis (34), srbohrvaščina (30) in zgodovina (17).
Učenci so opravljali popravne izpite. Podatek je bil zaskrbljujoč, ne samo na prevaljski šoli, tudi drugje; tolikšno število ponavljalcev in slab učni uspeh ob koncu leta sta si zaslužila kritično presojo, so sklenili na učiteljskih konferencah. Še vedno ni bilo dovolj ustreznih učbenikov, čitanke za 1. razred niso vsebovale ustreznih besedil. Pripombe so bile tudi na neživljenjskost učbenikov, predvsem za spoznavanje prirode in družbe.
Učni uspeh se je v letih od 1948 do 1960 gibal od 57,5 odstotka do 75 odstotkov.
Nekaj statistike za primerjavo:
– 1948/1949: 373 učencev, 8 učiteljev, šolski obisk 89,3 %;
– 1950/1951: 600 učencev, 13 učiteljev, šolski obisk 94,3 %;
– 1953/1954: 514 učencev, 12 učiteljev;
– 1958/1959: 671 učencev, 20 učiteljev;
– 1959/1960: 691 učencev, 24 učiteljev;
– 1960/1961: 746 učencev, 25 učiteljev; šolski obisk 94,3 %; srednja ocena 3,5;
– 1961/1962: 790 učencev, 27 učiteljev; uspeh 79,2 %;
– 1962/1963: 772 učencev, v 20 oddelkih; uspeh 76,5 %; šolski obisk 97,3 %.
Šolski obisk je postajal, razen prva leta po vojni, čedalje bolj zadovoljiv, celo okrog 97 odstotkov. Učitelji so imeli redne učiteljske konference in štiri redovalne konference, vmes so potekali mesečni delovni sestanki z usklajevanjem pedagoških tem in reševanjem problemov na študijskih sestankih. Pedagoške teme so dobivale prednost pred ideološkimi.
Nadzor šolstva se je skozi čas spreminjal. Prva tri leta po vojni je bil uradni naziv nadzornikov okrajni prosvetni instruktor, zatem okrajni inšpektor, po vsakoletnem »inšpekcijskem« pregledu je sledilo temeljito poročanje na konferencah učiteljskega zbora. Nadzorni pregled so vsa leta opravljali pedagoški svetovalci Republiškega zavoda za šolstvo Enote Dravograd ter svetovalci mariborske enote, sčasoma so inšpekcijske preglede opuščali in postali pedagoški svetovalci z izvajanjem oblik strokovne podpore, danes s sedežem v Slovenj Gradcu.
