Murska Sobota je v novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev dobila v šolskem letu 1919/20 gimnazijo, in zavod Martinišče (ime je dobil po zavetniku sombotelske stolne cerkve sv. Martinu) je nastal kot odgovor na potrebe obiskovalcev nove gimnazije. Dijaki, ki so obiskovali gimnazijo so se namreč morali v šolo voziti iz bolj oddaljenih krajev ali so si morali v Soboti poiskati stanovanje po zasebnih hišah.
Vožnja s kolesom ali peš jim je jemala precej časa, pa tudi pogoji v zasebnih hišah niso bili vedno primerni.
Avgusta 1923 se je na pobudo upokojenega župnika in poslanca Jožefa Klekla v Beltincih zbrala skupina duhovnikov in drugih uglednih javnih delavcev ter poslancev katoliških župnij in ustanovila sedemčlanski Odbor za zidanje dijaškega doma, ki naj bi poskrbel za postavitev dijaškega doma v Murski Soboti. Za predsednika odbora so izvolili Ivana Bašo, župnika iz Bogojine.
Na predlog odbora so slovenski salezijanci prevzeli skrb za načrtovani konvikt s pogojem, da mora za gradnjo ali nakup poslopja poskrbeti odbor ter hkrati zagotoviti druge materialne pogoje, da bo dijaški dom lahko deloval v skladu s cerkvenimi in državnimi predpisi.
Odbor je načrtoval, da bi Martinišče zaživelo v šolskem letu 1924/25, zato se je J. Klekl odločil za nakup družinske vile, ki jo je namenil za začetek delovanja. Vilo je prodajal zidarski mojster Franc Novak v Križovi ulici 4 v Murski Soboti. Večino denarja je Klekl prispeval sam, nekaj se je zbralo z darovi podpornikov. Avgusta 1924 se je iz Veržeja v Mursko Soboto preselil salezijanec in prvi ravnatelj Martinišča Jožef Radoha, da bi lahko od bliže spremljal pripravo prostorov in delal za odprtje dijaškega doma. V tem času je bila kot glavna naloga zavoda opredeljena vzgoja in pomoč prekmurskim dijakom pri njihovem srednješolskem izobraževanju; iz njih naj bi izšli škofijski duhovniki in svetna inteligenca.
Prostori v vili niso zadoščali, zato je na Radohovo veselje generalni vikar in dekan Slepec v preureditev za bivanje ponudil gornje prostore nekdanje rimokatoliške župnijske šole. Že sredi avgusta 1924 so na gradbišču prvi delavci začeli preurejati prostore šole. Pripravili so prostor za 36 dijakov, ki so se vselili septembra 1924. Hrano so sprva pripravljali v vili in jo nato nosili v učilnico. Poleti 1925 so k vili dozidali večji prostor, ki je nato služil kot obednica in kapela. Konec leta 1925 so ob vili postavili začasno verando, ki je nato do konca poslovanja Martinišča služila kot prostor za družabnost in rekreacijo.
Skromne možnosti stanovanja v vili in učni prostori v nekdanji katoliški šoli ni bilo tisto, kar so si zamišljali pobudniki ideje o ustanovitvi dijaškega doma. Novembra 1925 je grof Szapáry podaril Martinišču 2 orala zemlje z naročilom, da se na dotičnem zemljišču zida internat za dijake, ki obiskujejo tamkajšnjo realno gimnazijo. Denar so zbirali tudi s prodajo srečk za loterijo.
Gradnja prve polovice novega poslopja se je začela aprila 1928, dokončana je bila 1. septembra 1929, ko je škof dr. Andrej Karlin slovesno blagoslovil nove prostore. S šolskim letom 1929/30 je dijaški dom začel delovati v novih prostorih.
V tridesetih letih so v Martinišču reševali finančne težave in odplačevali dolgove hranilnicam in posojilnicam, med drugim tudi z zneskom 200.000 dinarjev s katerim je vodstvo salezijanske skupnosti v Jugoslaviji podprlo zavod.
Do začetka druge svetovne vojne je v Martinišču imelo možnost življenja in učenja do srede tridesetih let 50 do 70 dijakov, v drugi polovici tridesetih let pa 100 do 120 dijakov.
Vse dejavnosti, ki so jih nudili salezijanski konvikti, so morale težiti k razvijanju sposobnosti dijakov, njihovim pripravam na šolo in utrjevanju njihove vere. V vzgojnem delu je imela posebno mesto skrb za krščansko vzgojo in rast v odgovornem uresničevanju krščanskega poklica. Največja pozornost je veljala opravljanju šolskih dolžnosti in doseganju dobrih učnih uspehov, za kar so starši sploh vanj pošiljali sinove. Vzgojitelji si imeli pomembno pedagoško vlogo, ker so bili odgovorni za posamezne razrede in inštruiranje določenih predmetov. Udeleževali so se vzgojnih pogovorov na šoli, ki so jo obiskovali njihovi gojenci in so imeli tesne stike s posameznimi učitelji. Svoje delo so lahko tako usklajevali z učitelji in s šolo.
V teh konviktih so za neoporečno in uspešno vzgojno sredstvo veljali glasba, petje in godbe. V Martinišču je že v času delovanja v začasnih prostorih obstajal tamburaški orkester in soliden pevski zbor. Pomembno mesto so imele gledališke predstave in akademije. Pripravljali so kar mesečne predstave in pri tem redno sodelovali z drugimi skupinami.
Za bolj zavzeto delo na verskem področju so dijaki konviktov ustanavljali družbe ali stanovske verske organizacije, v Martinišču je bila taka družba Marijanska kongregacija. Ta je imela določen čas celo lastno glasilo z imenom Zarja.
Zavod je imel tudi manjšo knjižnico, ki je bila na razpolago dijakom in vzgojiteljem.
Za prostočasne dejavnosti na prostem je Martinišče tekom let pridobilo vsaj majhno igrišče. Od športnih iger so bile najbolj cenjene odbojka, namizni tenis in običajne skupne igre, tradicionalne v salezijanskih ustanovah. Le izjemoma je bilo dovoljeno tudi kopanje v reki Muri.
Martinišče je imelo tudi kapelo, ki se je pokazala kot zelo priljubljen kraj, ker so verniki v njej imeli vedno na razpolago duhovnika, pri katerem so lahko opravili spoved. Hkrati je šlo za kapelo salezijanske redovne skupnosti, ki je med dijaki in obiskovalci postala še bolj priljubljena leta 1932, ko so z veliko slovesnostjo vanjo postavili kip Marije Pomočnice, ki so ga pridobili iz Španije.
Med 2. svetovno vojno so v kapeli potekale šmarnice in bogoslužja, v začetku aprila 1945 pa je zavod zasedla ruska vojska in ga spremenila v vojaško bolnišnico; vojaki, bolniško osebje in ranjenci so ostali do 22. aprila. Ko pa je na začetku maja 1945 zavodsko poslopje zasedla jugoslovanska vojska in se ustavila za nekaj tednov, so odpadle vse slovesnosti. Novembra 1946 je vojska poslopje prevzela, septembra 1948 pa je le-to skupaj s kapelo bilo nacionalizirano.
V letih od 1924/25 do 1944/45 je v Martinišču bivalo ok. 1613 gojencev in izmed teh je izšlo več kot 80 duhovniških poklicev ter nekaj redovnih bratov.
Po drugi svetovni vojni je v nacionaliziranem Martinišču deloval dijaški dom, danes (2025) je v njem Center šolskih in obšolskih dejavnosti Murska Sobota.
