V 17. stoletju je kuga na Štajerskem večkrat razsajala (zlasti 1600–1603, 1608, 1614–1617, 1623–1625, 1641, 1644–1647, 1672, 1679–1683). Vselej je za seboj pustila kopico umrlih, največji krvni davek pa je zahtevala v letih 1679–1683, saj je posamezne kraje dobesedno zdesetkala. Svoj višek je dosegla z morijo na Ptuju in njegovi okolici.
Velika kužna epidemija je sredi leta 1678 izbruhnila na Sedmograškem (Transilvanija), Ogrskem in Slovaškem, od tam pa se je z veliko naglico razširila proti jugu in zahodu. V letu 1679 je na slovenskem Štajerskem nastalo več kužnih žarišč: na širšem celjskem, mariborskem in ptujskem območju ter na območju med Radgono in Cmurekom. Avgusta 1679 so v Celje kugo zanesli trije študenti iz Gradca, od tam pa se je hitro razširila v šoštanjsko in velenjsko okolico. Jeseni 1679 se je pojavila v več krajih v Slovenskih goricah, maja 1680 so bila okužena tudi območja Radgone z okolico, Ptuja z okolico ter Haloze in Dravsko polje. Junija je bolezen začela moriti tudi v Mariboru in okolici ter v Gradcu. Oblasti so že sredi leta 1678 storile vse, da bi omejile ali vsaj omilile strašno umiranje. Zastražile so mejo z Ogrsko in stražnikom naročile, da ustavijo in zaplenijo vsak čoln in splav na Muri in drugih rekah. Na cestah so postavili straže, ki so zavračale sumljive potnike, namenjene v avstrijske dežele. Oktobra 1679 je izšel cesarski patent, ki je z najstrožjimi kaznimi določal ravnanje ljudi v času epidemije. A mnogi se za odredbe niso kaj dosti brigali in so še naprej brezbrižno hodili v okužene kraje.
Kranjski deželni stanovi so že ob prvih vesteh o kugi na Štajerskem postavili višjega kužnega komisarja, da je nadziral deželno mejo. Oktobra 1679 so mejo zaprli in prepovedali vso trgovino s Štajersko, razen s soljo. Ta je bila dovoljena le pri Vranskem (pozneje so jo prestavili na Trojane) in pri zastraženih brodovih na Savi. Tovorniki s Kranjske soli niso več smeli zamenjevati za žito. Prepoved trgovanja je vzbudila mnogo protestov. Štajerski podložniki so grozili celo z uporom in vdorom na Kranjsko. Tovorniki so pogosto podkupovali kužne straže, da so jih pustile preko meje, cvetelo je tihotapstvo. Aprila 1680 so oblasti mejo spet odprle, a ker so se že mesec dni zatem pojavile nove vesti o širjenju kuge na Štajerskem, so deželne meje znova zavarovali. Prehod je bil dovoljen le osebam s posebnimi spričevali oz. prepustnicami (»fede sanitatis«). Trgovci so jih zlahka dobili in se za nevarnost okužb niso posebej menili. Kranjski deželni stanovi so zato zahtevali, da štajerska obmejna deželna sodišča in mesto Celje postavijo straže, ki naj pridržijo ljudi iz okuženih področij v karanteni, a se tega niso preveč strogo držali. Na ptujsko proščenje je tako kljub kugi prišlo polno kramarjev in kmečkih trgovcev iz Kranjske. Enako se je zgodilo v Zagorju, ko je na sejem kljub kužnim stražam prišlo ogromno ljudi iz Štajerske, in v Teharjah, ko je na dan sv. Ane na proščenje priromalo mnogo kmetov z okuženega Ptujskega polja.
Epidemija kuge 1679–1683 je na Slovenskem svoj višek dosegla z morijo na Ptuju in v njegovi okolici. Posamezni sumljivi primeri so se tukaj pojavili že leta 1679, a se prebivalci niso preveč razburjali, saj so menili, da je to le navadna vročinska bolezen. Prava groza pa se je začela aprila 1680. Na Ptuju je že do junija v grob položila 69 ljudi, do srede decembra pa še 220. Tudi naslednje leto je umrlo več kot 200 ljudi (Travner, 1934: 114–115). Ko se je začela velika morija, so se mnogi premožnejši meščani, ki so imeli vinograde in pristave v okolici, iz mesta umaknili, a so se zaradi opravkov v mesto tudi vračali, čeprav je oblast to strogo prepovedala. Gosposka na ptujskem gradu se za te odredbe naprej ni kaj dosti menila in je svoje podložnike iz neokuženih krajev celo pozivala na tlako v mestu. Ko je za to izvedel kužni komisar za Spodnjo Štajersko, je gosposki zagrozil z visokimi globami. Oblasti so vstop v mesto strogo prepovedale, na vhodih v mesto postavile oborožene straže, zaprle most, okužene hiše pa zapečatile (Travner, 1934: 114–116). Med zaprtimi hišami so bili tudi kapucinski in dominikanski samostan, meščanski špital, hiša grofa Vetterja, Herbersteina, Saura in Sauerja (Masten, 2004: 104). Posledica zapore mesta je bila huda lakota, saj se je pojavilo pomanjkanje živil, ki so jih meščani dobivali iz okoliških vasi. Ko je kuga začela moriti tudi v hrvaškem Zagorju in Varaždinu, s katerim so imeli Ptujčani pogoste stike, je vlada ukazala zapreti tudi mejo s Hrvaško in prepovedala ves promet, ki je potekal po deželni cesti med Krapino, Ptujem in Mariborom. Vse ceste proti Hrvaški so zastražili, vsak, ki je prečkal mejo, pa je moral v šesttedensko karanteno.
Kuga je na Ptuju morila vse do oktobra 1682. V štirih letih je v grob položila na stotine ljudi. Smrtnost okuženih je bila 70 procentna. Prestrašeni ljudje, ki so vsak dan zrli smrti v oči, so v procesijah hodili od cerkve do cerkve, molili in klicali na pomoč svetnike. 24. septembra 1680 so se v župni cerkvi sv. Jurija na Ptuju zbrali vsi duhovniki mestne župnije, provincial ptujskih minoritov Gašpar Dietl s svojimi sobrati, mestni župan in sodnik Bolfenk Zaunerz z vsemi svetovalci in številni verniki, tako da je bila cerkev nabito polna. Ob tej priliki je župan v imenu vseh prebivalcev obljubil, da bo v mestu postavil cerkev v čast sv. Jožefu. To obljubo so Ptujčani izpolnili leta 1681, ko so zgradili novo svetišče na severovzhodni strani mesta, kjer je sedaj pokopališče. Ker je bila cerkev dokaj mala, so jo leta 1683 s prostovoljnimi darovi še povečali. Leta 1707 jo je posvetil sekovski škof Franc Anton grof Wagensberg, a so jo kasneje na ukaz cesarja Jožefa II. prodali in nato porušili (1787). Spomin na kugo na Ptuju pa se je ohranil v kapeli sv. Antona Padovanskega, ki jo dal leta 1680 k minoritski cerkvi prizidati Peter Martyr baron Curti (Travner, 1934: 114–119). Svojevrsten kužni spomenik je zanamcem zapustil tedanji hajdinski župnik Jurij Hauptmanič, ki je grozote divjanja kuge na Ptuju popisal v pesnitvi Apologus carminicus de horrenda conatione Pettoviensi, zapisni v latinskih heksametrih. Pesnitev je v slovenščino prevedel Anton Sovre.
Kuga je hudo prizadela tudi okoliške kraje (Trnovce pri Ptuju, Sv. Urban pri Ptuju, Sv. Trojico v Halozah, Leskovec, Sv. Barbaro, Žetale, Sv. Vid, Sv. Lovrenc na Dr. polju, Ptujsko Goro, Doklece, Slape, Stogovce, Pleterje, Župečjo vas, Mihovce, Sv. Marjeto, Moškanjce, Ljutomer, Veliko Nedeljo, Ormož, Kog, Središče in mnoge druge). Na umrle še danes spominjajo številna kužna znamenja, postavljena nad skupnimi grobišči, kamor so pokopavali umrle za kugo.
