Spomladi 1918 je italijanska fronta začela razpadati, avstro-ogrsko vojsko sta preplavila nemir in nezadovoljstvo. Izbruhnili so spontani upori vojakov v zaledju, ki so bili krvavo zadušeni, avstro-ogrska vojska, sestavljena pretežno iz vojakov nenemških narodov, pa je postala nezanesljiva. Poglabljala so se tudi politična nesoglasja v avstrijskem parlamentu in južni Slovani so postajali vse glasnejši v zahtevi po samostojnosti.
S podpisom premirja med Avstro-Ogrsko in Italijo (3. 11. 1918) je bila avstro-ogrska vojska demobilizirana, predati je morala polovico vojne opreme, takoj izpustiti vse vojne ujetnike ter se umakniti z ozemlja, ki je bilo po Londonskem sporazumu obljubljeno Italiji. Glavnina vojaštva se je domov peš vračala do prvih železnic in nato z vlaki v notranjost nekdanje monarhije. Prehod polmilijonske armade skozi Slovenijo je bil zaključen 12. novembra, zadnji večji transport vojaštva se je odpeljal 14. novembra 1918.
