Dr. Franc Sušnik je brez dvoma za Korošce storil in pristoril toliko, da mu moramo biti večkratni dolžniki. Ni bil samo prvi kulturno-prosvetni delavec, ki je Korošcem odkril svet in ki je svetu predstavil Koroško. Prav tako ni bil samo ustanovitveni in dolgoletni ravnatelj ravenske gimnazije in študijske knjižnice. Nam, Korošcem, pomeni njegova osebnost veliko več! Vsakemu delavcu, ki je v stiski potrkal na njegova vrata za nasvet, je bil dober in razsoden svetovalec. Slehernemu dijaku je bil strog učitelj in odličen mentor in prijatelj. Bil je moder mož, zato mu je bilo enako pomembno modrovati z univerzitetnim profesorjem ali sproščeno kramljati s preprostim kmečkim ali delavskim človekom. Bil je človek, ki mu je bila vsaka beseda cekin. Lahko bi bil tudi pisatelj, saj je snoval roman o svojem rodu, pa se je raje posvetil kulturnemu napredku svojih ljudi med Peco in Pohorjem in jih iz hladnih nicin popeljal na svetlo, jim dal luči za vse prihodnje rodove. Nikoli ni veliko govoril o svojem življenju, o senčnih in grenkih spominih mladosti, o netopirjasti strahoti obeh vojn. Le enkrat je, menda ob svojem osebnem jubileju, na srečanju z najbližjimi, prvič spregovoril tudi o Dachauu, o tem, kaj je to »črni glad«, kaj je »rdeči glad« …
Dr. Sušnik je nedvomno visoko osmislil svoje življenje, dosegel skoraj vse življenjske cilje, ki si jih je zastavil. Z očmi, zazrtimi v bližnjo prihodnost, prepleteno s spomini na polpreteklo življenje, je trdno in zdravo zakoreninil v rodni koroški zemlji, ljudem pa odprl duhovne širjave.
