Uvedba dualistične ureditve leta 1867 je terjala ustavno preureditev, ob kateri se je slovenska politika razcepila. Liberalni mladoslovenci, ki so bili najmočnejši na Štajerskem, so začeli sklicevati množične shode na prostem, ki so jih po češkem zgledu imenovali tabor. Tabori so potekali na območjih, ki so lahko sprejela ogromno število ljudi.
V Žalcu so kot nalašč za množična zbiranja ljudi bili polja in travniki, ki so se vili od Žalca proti Grižam, kar je lepo vidno tudi na razglednici. Na razglednici pa so upodobljeni glavni govorniki na taboru: dr. Josip Vošnjak, dr. Valentin Zarnik, dr. Jakob Ploj, dr. Radoslav Razlag in Ivan Žuža.
Tako se je v nedeljo, 6. septembra 1868, množica slovenskih rodoljubov z vlakom pripeljala v Celje, od koder so se nato v okrašenih kmečkih vozovih pripeljali v Žalec. Na čelu okrašenih vozov, ki so ljudi pripeljali iz Celja, je jezdilo 12 konjenikov. Med njimi sta bila tudi Josip Širca, poznejši dolgoletni župan, in Rudolf Senica, poznejši žalski posestnik in gostilničar. Ob treh popoldne so se zbrali na travniku posestnika Žuže, ki je navzoče pozdravil s: »Taborite!« Zavzemali so se predvsem za Zedinjeno Slovenijo in uveljavitev slovenskega jezika na vseh področjih. Za žalski tabor so slovenski rodoljubi natisnili oklic, ki je izšel avgusta tudi v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Oklic se je končal z besedami: »Pridite iz vseh hiš in iz vseh vasi, posebno celjskega, gornjegrajskega, vranskega, šoštanjskega, laškega, konjiškega in šmarskega okrožja. Pridite na dan 6. septembra 1868. leta ob treh popoldne v žalski trg k slovenskemu taboru!« Oklic so podpisali: Ivan, Franc in Karel Žuža, Jože Žigan, Janez Hausenbichler in Vincenc Janič iz Žalca ter še mnogi drugi iz celjske okolice. Zborovališče je bilo dostopno z vseh strani. Za 15.000-glavo množico je bilo prostora več kot dovolj.
Leta po taboru so Žalčanom dala zalet, tako da so svoje razgibano trško življenje povezali v številna društva. Že leto po žalskem taboru je v Hausenbichlerjevi gostilni pod vodstvom Janeza Hausenbichlerja začela delovati prva čitalnica v Savinjski dolini, za katero je Janez Hausenbichler sam kupoval slovenske časopise. Kmetom je časopise posojal, jih naročal na slovenske liste in sam poravnal naročnino, samo da so brali in se izobraževali. Glavni namen čitalnice je bil krepiti bralno kulturo in družabno življenje v trgu. Vseskozi je pomagal ustanavljati razna društva. Leta 1876 je ustanovil trško sirotišnico na Grabnu, leta 1880 pa žalsko požarno brambo in bil dolga leta njen načelnik. Leta 1881 so svoje društvo ustanovili gasilci, istega leta je bila ustanovljena tudi Savinjska posojilnica. Leta 1891 je bila odprta železniška proga Celje –Velenje, s katero je Žalec veliko pridobil. Svojo Pevsko zadrugo so leta 1883 ustanovili pevci, leta 1885 pa Pevsko društvo Naprej. Tega leta je bila v Žalcu odigrana tudi prva slovenska gledališka predstava. Leta 1895 so ustanovili tamburaški klub, leta 1902 je bila obnovljena narodna čitalnica, v letih 1897–1918 pa je bil v Žalcu sedež požarne brambe na Štajerskem. Leta 1903 je bil ustanovljen žalski odsek celjskega Sokola, leta 1906 pa Žalski Sokol.
Janez Hausenbichler je bil velik prijatelj šole in otrok. Njegova zasluga je, da se je šola razširila v štirirazrednico. Kot načelnik krajnega šolskega sveta je bil vedno navzoč ob koncu šolskega leta, ko je seboj vedno prinesel košarico pomaranč, peres, svinčnikov in podobnega ter obdaroval najpridnejše otroke. Ko je bil tepežni dan, je imel vedno polne žepe krajcarjev, petic in desetic. Vsak otrok je bil obdarovan, a tisti, ki je »slovenski tepežkal«, je bil bolj. Če so mu hoteli braniti, jim je odgovoril: »Danes imajo otroci svojo pravico.« Revni otroci so pri njem večkrat dobili kosilo.
