Drugi od ravenskih gospodov, ki je nekoliko bolj zaposlil zgodovinarje, je bil Andrej Danijel pl. Raunach. Od slavnega prednika ga je ločilo skoraj stoletje. Rojen je bil leta 1627, njegova starša pa sta bila Henrik Bernardin Raunach in Ludovika Lukrecija, baronica Panizoli. Skupaj z bratoma Janezom Jakobom in Henrikom Bernardinom mlajšim si je delil lastništvo Šilentabora, 4. aprila 1661 pa doživel srečni trenutek, ko je cesar vse tri povišal v baronski stan. Prejeli so tudi izboljšave grba in sicer še tretjo zamreženo kronano čelado s šlemnim okrasjem v črni in beli barvi.
Andrej Danijel se je že zelo zgodaj odločil za duhovniški poklic. Vse do leta 1657 je deloval kot župnik v Dolenjskih Toplicah, nato pa kot kanonik in beneficiat pri oltarju sv. Barbare v ljubljanski stolnici. Beneficij je leta 1499 ustanovila Katarina Ravbar s sinom Janezom. Katarina je bila sestra znamenitega Erazma Luegerja s postojnskega gradu Jama, vdova po tržaškem glavarju Gašperju Ravbarju, ki naj bi po Valvasorjevih zapisih vodil grajsko obleganje v Predjami in ob tem pokončal svojega svaka. Leta 1470 so 43-letnega Raunacha počastili s posvetitvijo za škofa, žal pa so ga poslali v istrski Pičen, v eno najmanjših in najbolj revnih škofij, ki je štela komaj 20 tisoč prebivalcev. V vatikanskem arhivu se je ohranilo pismo, v katerem toži nad razmerami v svoji škofiji. Med drugim je zapisal, da je bil škofijski dvorec med kmečkim puntom leta 1653 oplenjen, pri čemer so bile uničene vse cerkvene listine in celotna knjižnica, razen ene same knjige. Škofijski duhovniki so se komaj preživljali. Za pogreb je duhovnik prejel le hlebec kruha, merico vina in svečo v vrednosti enega krajcarja. Ni čudno, da je Andrej Danijel hrepenel po domačih krajih. Njegova zadnja želja je bila, naj ga pokopljejo v domači cerkvici sv. Martina na njegovem Šilentaboru. Tako je sv. Martin postal edina cerkev na Pivškem in širšem Krasu, ki se lahko postavlja s škofovsko grobnico.
