Potomstvo grofa Huga in grofice Izabele je bilo dolgo skrivnost. Grof Heinrich Marenzi je leta 2006 v svoji knjigi “Meine Familie” zapisal, da je bil njun zakon brez otrok, Majda Smole pa v svojem delu “Graščine na nekdanjem Kranjskem” iz leta 1982 omenja dva sinova, Gilberta in Rudolfa, ki da ju je mati razdedinila in spodila z doma. Kot dediča po pokojnem očetu sta namreč leta 1906 ravensko posest proti materini volji prodala, mati pa jo je že po desetih dneh s preplačilom odkupila. Odtlej ni hotela o svojih potomcih nič več slišati. V resnici pa sta to bila njena svaka, Hugova brata. Gilbert je bil spoštovan diplomat in večkratni ambasador v raznih deželah, Rudolf pa poveljnik cesarsko-kraljeve fregate na Donavi.
Ko je ostala sama, je razmišljala o posvojitvi furlanskega dekleta z imenom Gina, ki jo je vzela k sebi. Punca pa se je zagledala v nekega Italijana, ki gospe Izabeli ni bil všeč. Da bi se odkrižala nesimpatičnega snubca, jo je poskusila omožiti celo z enim izmed svojih uslužbencev, Jožetom Rozmanom iz bližnje vasi Mala Pristava. Muhasta Gina pa se ni dala. Ostala je pri svojem, nesojeni ženin pa je morda potem prav zaradi tega učakal kar 103 leta. Dogodkov na Ravnah se je spominjal še kot stoletnik. Bil je tudi edini med okoličani, ki je v hišnem albumu ohranil tudi grofičino sliko.
Grofica Izabela je po podatkih iz rodovnika umrla leta 1928. Zadnja leta je sicer prijateljevala s svojimi dunajskimi nečaki – Heinrich Marenzi, na primer, v omenjeni knjigi piše, da so se na Ravne hodili najedat rakov in kostanja, imetje pa je vseeno zapustila svojima mlajšima bratoma Karlu in Gabrijelu. Bila sta prav tako vojaka kot pokojni svak, a na visokih položajih. Karel Marenzi je leta 1878 s činom poročnika končal vojaško akademijo v Dunajskem Novem Mestu, nato pa izjemoma hitro napredoval. Postal je pehotni general in tajni dvorni svetnik s častnim nazivom “ekscelenca”. Najdemo ga v štabih različnih divizij in kot vojaškega atašeja v Bukarešti in v Rimu. Leta 1906 se je v Budimpešti poročil s trideset let mlajšo Jozso pl. Pankota in zaradi nje prišel navskriž s svojo družino. Bila je namreč igralka in zato po mnenju sorodstva neprimerna za grofovo ženo. Med prvo svetovno vojno je bil član glavnega štaba in vojaški poveljnik Budimpešte. Leta 1940 je tudi umrl na Madžarskem.
Mlajši Gabrijel je vodil konjeniško divizijo. Med prvo svetovno vojno je skupaj z legendarnim nemškim vojskovodjo Mackensenom kot prvi vkorakal v osvojeno Bukarešto in sprejel vdajo mesta. V nasprotju z mnogimi ljudmi njegovega položaja je bil pravi zgled pobožnosti, dobrote in skromnosti. Njegova presenetljiva posebnost je bila, da ni prenašal trpinčenja in ubijanja živali. Nekoč je nadrl svojega pribočnika že zaradi tega, ker je ubil muho. Sluga, ki je pripravljal ležišče, bolh in stenic v njem ni smel ubijati, pač pa jih je moral poloviti in spustiti na prosto. Včasih je sam prekinil vojaški posvet samo zato, da je rešil hroščka, ki se je znašel med zemljevidi. Vojna sama pa se mu zdela grešna. Nujne človeške žrtve je sprejemal brez obžalovanja, ob tem pa je bil eden redkih poveljnikov, ki ni nikogar obsodil na smrt zaradi prekrškov med vojno. Spoštovali so ga tako vojaki kot oficirji. Včasih pa jih je presenetil s svojimi odločitvami. Tako je v Odesi tik pred koncem vojne s svojimi enotami priredil parado. Kot je razložil, zato, da bi dvignil moralo prebivalstva in vojakov, med katerimi bi se lahko razširil zli duh boljševizma. V nasprotju z bratom si je za soprogo izbral damo iz visoke družbe, grofico Gabrijelo Harrach iz ene najbolj slovečih družin v Habsburški monarhiji. Bila je leto dni starejša od moža, klicali pa so jo Vella. Njun zakon e po dveh splavih ostal brez potomcev. Po vojni je grofovski par živel v Wellsu v Zgornji Avstriji. Gabrijel grof Marenzi je dočakal 73 let, žena pa ga je preživela za leto dni.
Izabelina dediča sta bila zadnja plemiška lastnika ravenske graščine. Že zaradi svojih funkcij na Ravnah nista mogla gospodariti, zato sta posestvo 1932 prodala. Novi lastnik Elitto Fornasari se s kmetijstvom ni dosti ukvarjal, pač pa je neusmiljeno izsekaval gozdove. V njegovem imenu so gospodarili oskrbniki, za nekakšnega slugo pa je v dvorcu ostal ostareli grofičin uslužbenec Alfonz Castelan, ki ni znal govoriti slovensko. Nekaj let je preživel v samostanu, posebnež pa je bil že po videzu. Bernarda Žužek, upokojena učiteljica iz Šmihela, se spominja:” Videvala sem ga, ko je hodil v Šmihel v trgovino. Hodil je počasi in zamišljeno. Imel je dolgo sivo brado in ta brada je v meni zbujala posebno spoštovanje. Včasih se je ustavil pri mojem očetu, ki je imel mehanično in ključavničarsko delavnico. Sedela sta pred hišo in se pogovarjala. Alfonza nisem razumela. Oče mi je povedal, da je doma iz Furlanije in da govori v svojem narečju.” Alfonz je bil znan tudi kot velik ljubitelj knjig. Zanj so bile svetinje, knjižnica grofov Hohenwart pa pravi božji temelj. Bernarda:” Spomnim se, da sem bila enkrat v njej. Oče je popravljal police in me je vzel s seboj. Knjižnica je bila v prvem nadstropju in vedno zaklenjena. Na knjižnih policah je bilo veliko knjig, nekatere večjega formata, lepo vezane in s pridihom starinskosti. Alfonz je vseskozi pazil, da ne bi prijela kakšne knjige ali jo kam na polici prestavila. Tako skrben je bil. Kam so te knjige odnesli, ne vem. Škoda, če so se izgubile.”
