V splošni evropski »pomladi narodov« sredi 19. stoletja je vzbrstela tudi slovenska narodna zavest. Bachov absolutizem, ki je v letih med 1850 in 1860 z ostro regulativo posegel v javno življenje, je za dobro desetletje pridušil družbeni in družabni utrip, toda nova ustava iz leta 1860 je prinesla odjugo in društveno življenje z nacionalnim predznakom je ponovno oživelo. Začela se je doba čitalnic, ki so z različnimi prireditvami (glasba je predstavljala eno njihovih najmočnejših programskih in mobilizacijskih jeder) pomembno oblikovale slovensko narodno zavest.Tako je na pobudo in s prostovoljnimi prispevki mariborskih rodoljubov leta 1864 nastala Slovenska matica z ambicioznim založniškim programom, leta 1872 pa je bila za glasbeno področje ustanovljena slovenska Glasbena matica v Ljubljani.
Prvih deset let je bila Glasbena matica zgolj založniška institucija za izdajanje slovenskih skladb, toda leta 1882 je svojo dejavnost dopolnila z glasbeno šolo in nadgradila še s koncertno poslovalnico. Razvoj seveda ni potekal brez ovir. Nacionalna nasprotja med Slovenci in nacionalno ter kulturno nemško opredeljenim prebivalstvom so se v zadnji četrtini stoletja zaostrila do skrajnosti. Geslo »svoji k svojim« je močno zaznamovalo celotno javno življenje in tudi glasbeno dogajanje ni predstavljalo izjeme. 200-letnica ljubljanske Filharmonične družbe, ki je vzgojila vrsto odličnih glasbenih osebnosti – tudi slovenskih – je leta 1902 izzvenela kot izrazita promocija nemške kulture. Ustanova je zaradi svoje tradicije in kvalitete, veljala je namreč za eno najboljših glasbenih šol v monarhiji, pomenila močno konkurenco slovensko in slovansko orientirani Glasbeni matici. Matičinega razvoja ni dušila le nemška konkurenca, ampak tudi nazorska in strankarska razhajanja v lastnih vrstah. Potrebni so bili izredni napori, da je ne le preživela, ampak že konec 80. let 19. stoletja presegla nemško konkurenco in v naslednjih desetletjih razširila svoje delovanje po vsem slovenskem prostoru.
