Reka, ki daje in jemlje

Ob obrežju so delovala tudi številna perišča, kjer so perice prale in perilo sušile v slikovitih belih zaplatah na bregovih in prodiščih. Vse do velike regulacije v poznih petdesetih letih 20. stoletja je na Savinji cvetelo splavarstvo, več stoletij zaščitni znak mesta ob Savinji.
Hudourniška Savinja je svoji bližini predstavljala tudi grožnjo, saj so podobo pokrajine in življenje ljudi ob njej že od nekdaj zaznamovale poplave. Visoka voda je ob vsakem večjem deževju preplavila park in obrežni pas, pri čemer je uničila nasade in ureditve ob reki. Po letu 1936 so se lotili temeljitejše regulacije, vendar so reko šele v zgodnjih 60. letih dokončno regulirali v današnje korito. Poplava je v letu 1954 uničila leseni Kapucinski most in z njim je mesto izgubilo historično, organsko povezavo s svojim nadaljevanjem na desnem bregu reke. Savinja, uklenjena med kamnite bregove, je zgubila svojo prvotno podobo s kopališči in kopalci, pericami in splavarji, prodišči in stezami v travi. Spomin nanje ohranjajo le številne fotografije, na splavarsko tradicijo pa opozarja Kalinov kip, postavljen na levi breg, ob prehod čez sedanji most v park. Šele v novejšem času, z izgradnjo kolektorja, zaraščanjem brežin in nastankom prodišč se v prostor ob reki postopno spet vrača življenje.