Rasle so tudi številne eksotične vrste, ki so jih večinoma kupovali v tujini in so v Celje prispele po železnici. Iz zgodnejšega obdobja, z začetka 20. stoletja, izvirajo številni primerki azijskega
ginkovca, ki je slikovit zlasti jeseni z zlatorumeno barvo in s svojimi nenavadnimi dvokrpimi listi. Rdečelistne bukve, debele lipe, povešavi gabri, celo redka maklura, sorodnica murve, jeseni žareče rdeči ambrovec in bele breze, pisane platane, jeseni rjavo obarvani ameriški hrasti, vitki, temni stebri starih smrek in klekov, romantične magnolije, cercidifil, jerebika, parkovne sorte jablan, tulipanovci, gledičije, vse to kljub zmanjšanemu prostoru še vedno ustvarja privlačno in razgibano parkovno okolje.
Nepogrešljiva drevesna vrsta, ki priča o starem poreklu parka, je seveda
divji kostanj, to lepo in značilno parkovno drevo, ki zaradi bolezni žal vedno bolj izginja. Povsod tam, kjer želijo ohraniti zgodovinski spomin in duh starih mestnih in zdraviliških parkov, pa tudi gostinskih vrtov in drevoredov, ga ponovno sadijo in skrbno negujejo. Z večjo pozornostjo danes tudi v Celju.
