Blišč in beda prve »slovanske domovine«

Nastajala so nova naselja ob industrijskih obratih v Gaberjah in na Hudinji, vzporedno s tem pa so rasle tudi potrebe po osnovnih živilih, zlasti kruhu. To je zahtevalo odpiranje novih pekarn in posodabljanje starih v središču mesta; klasične krušne peči so vse bolj zamenjavale nove na paro. V obtoku je bil bel, polbel in črn kruh v kilogramskih štrucah, štruce črnega kruha po 45 in 90 dkg, štruce polbelega kruha po 41 in 82 dkg, štruce belega kruha po 38 in 76 dkg, majhne  žemlje po 5 dkg in velike po 10 dkg ter različno pecivo. Ob praznikih so peki prevzemali tudi peko potic, ki so jih prej doma pripravljale gospodinje same. Primerjava delavskih zaslužkov v industriji s cenami živil je pokazala, da je bil kruh drag in da je povprečna plača komaj zadoščala za preživetje.
Do leta 1932 je ostala v veljavi avstrijska obrtna zakonodaja, nekatere obrtne zadruge pa so se v tem obdobju preoblikovale. Peki so se organizirali v Obrtno zadrugo pekov s sedežem v Celju. Prvi predsednik je bil celjski pek Maks Janič, naslednji Josip Kirbiš in za njim Rudolf Mlakar. Zadruga je ščitila   interese svojih članov, sodelovala pri podelitvi novih obrti in zaključnih izpitih vajencev, odvzeto pa ji je bilo socialno zavarovanje, ki ga je prevzel za vse obrtne delavce Okrožni urad za zavarovanje  delavcev. Nov obrtni zakon je stopil v veljavo leta 1932 in pekovske zadruge so se preimenovale v združenja. Združenje pekov v Celju je skrbelo za enotne cene kruha na svojem območju, urejalo razmerja med pomočniki in mojstri, nabavljalo pekovske stroje po ugodnih cenah, se borilo proti nelojalni konkurenci itd. V zapisnikih sestankov pogosto naletimo na pritožbe zaradi nelojalne konkurence in dela na črno (šušmarstva), ki jim je odjedalo kruh. Pritoževali so se  tudi nad previsokimi cenami moke in rastjo ostalih stroškov ter dokazovali, da pečejo z izgubo. Pojavljale so se tudi stare pomanjkljivosti pekovske branže; mestno tržno nadzorstvo je namreč pri rednih tehtanjih  pri mnogih pekih odkrilo prenizko težo kruha. Iz tabele tehtanja kruha, datirane s 15. oktobrom 1936, je izhajalo, da so razen Vošnjakov vsi celjski peki pekli prelahek kruh. 

 

—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.