Med prebivalci trga Šentjur, ki se je do leta 1936 imenoval Sv. Jurij ob Južni železnici nato pa Sv. Jurij pri Celju, se je v obdobju med obema vojnama na gospodarskem in drugih področjih uveljavilo kar nekaj tržanov, med katere se je uvrščal tudi Franc Zdolšek, ki je bil ne le uspešen trgovec in posestnik, marveč tudi župan Občine Sv. Jurij pri Celju-trg. Čeprav je spadal med najuglednejše tržane in je kot župan veliko storil za napredek Šentjurja, je danes poznan le še nekaterim najstarejšim Šentjurčanom, medtem ko večina mlajših zanj verjetno ni niti slišala. Da spomin nanj ne bi utonil v pozabo, je prav, da ga nekoliko podrobneje predstavimo. Hkrati s Francem Zdolškom bomo predstavili tudi njegovo ženo Emilijo, roj. Grasselli, ker bi bila sicer zgodba o njem nepopolna.
Trg Šentjur pred 1. svetovno vojno
Franc Zdolšek je izhajal iz trdne kmečke družine v Podgorju
Franc Zdolšek (1898 – 1969)
Franc Zdolšek (1898 – 1969) se je rodil 25. aprila 1898 v Podgorju (naselje pod Resevno) kot prvi zmed osmih otrok Franca Zdolška in njegove žene Jožefe, roj. Vrtovšek. Zdolškova kmetija je spadala med trdne kmetije. Čeprav je bil njegov oče kmet, se je aktivno udejstvoval v družbenem življenju in je v tedanji šentjurski občini nedvomno užival velik ugled, saj sicer ne bi bil izvoljen v Krajevni šolski svet, ki je bil zaslužen, da je bilo v letih 1908 – 1909 v Šentjurju zgrajeno novo šolsko poslopje. V zahvalo je šentjurska občina njemu in ostalim članom na stopnišču Osnovne šole Franja Malgaja dala vgraditi spominsko ploščo.
Spominska plošča članom Krajevnega šolskega sveta na stopnišču Osnovne šole Franja Malgaja. Kot zadnji je naveden Franc Zdolšek.
Njegov sin Franc Zdolšek ml. je deško ljudsko šolo najprej obiskoval v starem šolskem poslopju v Zgornjem trgu, nato pa zadnje razrede verjetno že v novozgrajenem šolskem poslopju. Starša sta ga po končani ljudski šoli nameravala poslati naprej v šole (želel si je postati duhovnik), a mu tega potem, ko sta (okoli leta 1912) pogorela, nista mogla omogočiti. Tako so njegovi načrti o šolanju propadli in je delal na kmetiji svojih staršev. Med prvo svetovno vojno se je kot avstrijski vojak boril na soški fronti, po koncu vojne pa je kot prostovoljec odšel na Koroško. Njegovo ime se nahaja na Seznamu Maistrovih borcev za severno mejo, ki ga je izdala Zveza društev generala Maistra.
Poroka z Emilijo Grasselli iz Sv. Jakoba
Veliko prelomnico v življenju Franca Zdolška je pomenila njegova poroka z Emilijo Grasselli iz Sv. Jakoba (današnji Jakob) januarja 1924. Ona je bila namreč močno zaslužna, da se je uveljavil kot uspešen trgovec in posestnik, zaradi česar je bil leta 1936 izvoljen za župana Občine Sv. Jurij pri Celju – trg, kar samo potrjuje tisti rek, ki pravi, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska.
Emilija Zdolšek, roj. Grasselli (1895 – 1989)
Emilija Grasselli, por. Zdolšek se je rodila 2. decembra 1895 v Sv. Jakobu (sedaj Jakob) pri Šentjurju, kjer sta njena starša Jože in Marija Grasselli imela trgovino in gostilno. Ker je bila zelo nadarjena učenka, je po končani ljudski šoli želela s šolanjem nadaljevati, vendar ji tega njen oče ni hotel omogočiti, rekoč, da jo potrebuje doma za delo. Ker je oče grdo ravnal z njeno mamo, se je Emilija odločila oditi od doma in se je zatekla k svojemu stricu Robertu Grasselliju v Slivnico, kjer je pomagala pri delu v njegovi trgovini.
Zdolškova hiša v Zgornjem trgu, v kateri je bila nekoč njihova trgovina.
Izkušnje, ki si jih je pri delu v trgovini pridobila najprej doma in nato še pri stricu Robertu Grasselliju, so ji v nadaljnjem življenju, ko se je kot trgovka osamosvojila, prišle še kako prav. Najprej je v Sv. Jakobu najela lokal in začela s trgovino. Posel ji je tako dobro stekel, da je z zaslužkom začela graditi hišo. Ko se je njen brat Josip (Pepo) vrnil iz vojske, sta trgovala skupaj in leta 1923 kupila hišo v Šentjurju v Zgornjem trgu, nato pa sta si premoženje razdelila tako, da je brat Josip dobil hišo v Sv. Jakobu, ona pa hišo v Šentjurju, v kateri je odprla svojo trgovino.
Vzpon Franca in Emilije Zdolšek med premožne in ugledne Šentjurčane
S pridnostjo in sposobnostjo sta Franc in Emilija po preselitvi v Šentjur svoje premoženje nenehno povečevala. Najprej sta kupila gospodarsko poslopje ter travnike in njive pod hišo, ki so nekoč pripadali bogatemu Šentjurčanu Praunzeisu (obubožal je ob gospodarski krizi), kasneje pa sta kupila še posestvo na Botričnici in gozd na Resevni ter zemljo v Zdenici. V Spodnjem trgu naproti železniške postaje sta kupila poslopje Jajčne zadruge, v katerem sta imela skladišče in trgovino na debelo, tudi z gradbenim materialom. Emilija je vodila delo v trgovini v Zgornjem trgu, Franc pa v Spodnjem trgu. Ker so njuni hčerki Emiliji, ki so jo ljubkovalno klicali Milčika, zdravniki priporočali zdravljenje na morju, sta pred začetkom vojne kupila hišo na otoku Krku. Vendar so otroci v njej preživeli le ene same počitnice, in sicer en teden z mamo in teden z očetom, ker staršema delo v trgovini ni dovoljevalo daljše odsotnosti od doma.
Zdolškovo trgovsko skladišče in trgovina nasproti šentjurske železniške postaje
Franc se je poleg tega ukvarjal tudi s posestvom. Na posestvu na Botričnici je zasadil sadovnjak in postavil čebelnjak. Dobro se je spoznal na vrste sadja in je skrbel, da so ga pri hiši imeli ves čas. Jabolka naj bi izvažal celo v Anglijo. Kot prvi v Šentjurju si je kupil avtomobil, in sicer temno modri DKW.
Leta 1936 Franc Zdolšek postane župan Občine Sv. Jurij pri Celju–trg
Kot član Slovenske ljudske stranke se je Franc Zdolšek aktivno udejstvoval v političnem življenju v Občini Sv. Jurij pri Celju-trg in je leta 1936 postal njen zadnji župan. Za župana je bil izvoljen na občinskih volitvah, ki so potekale 6. decembra 1936. Župansko funkcijo je opravljal brezplačno, tako da je občina plačevala samo občinskega tajnika. Na županskem položaju je nasledil znanega šentjurskega podjetnika in liberalca Josipa Čretnika, ki je imel velike zasluge za to, da je Šentjur iz elektrarne Fala dobil elektriko in da so se začele priprave na izgradnjo vodovoda. Zdolšek je funkcijo župana Občine Sv. Jurij pri Celju-trg opravljal do marca 1938. Oktobra 1937 sta se namreč občini Sv. Jurij pri Celju-trg in Sv. Jurij pri Celju-okolica združili v Občino Sv. Jurij pri Celju. Volitve odbornikov in župana nove šentjurske občine so potekale 27. marca 1938, na njih pa je bil za župana izvoljen lastnik posestva Blagovna Stanko Gologranc, ki je bil do tedaj župan Občine Sv. Jurij pri Celju-okolica.
Emilija in Franc Zdolšek s sinčkom Francijem in hčerkico Emilijo
Franc Zdolšek se je kot župan Občine Sv. Jurij pri Celju-trg v zgodovino Šentjurja zapisal predvsem s tem, da se je v času njegovega županovanja začel graditi vodovod, ki je prebivalce trga Šentjur oskrboval z zdravo pitno vodo iz Šibenika. Kako zelo si je prizadeval za njegovo izgradnjo pove podatek, da sta za sredstva, ki so bila za to potrebna, z ženo jamčila s svojim premoženjem. Po letu 1938 je pri izgradnji vodovoda sodeloval z županom nove šentjurske občine Stankom Golograncem. Vodovod je bil v celoti dokončan po nastopu nemške okupacije leta 1941. Zdolšek je pri njegovi izgradnji sodeloval vse do maja 1941, ko so ga nemške okupacijske oblasti zaprle in ga nato skupaj z družino izgnale v Srbijo.
Junija 1941 nemški okupator Zdolškovo družino izžene v Srbijo
Francu in Emiliji Zdolšek se je v zakonu rodilo šest otrok: Franci, Emilija (Milčika), Milan, Marko, Terezija in Marija. Vsem svojim otrokom sta hotela omogočiti, da se izobrazijo. Sina Francija sta poslala v Škofove zavode v Ljubljano, hčerko Milčiko pa na realno gimnazijo v Celju, vendar je njuno šolanje prekinila vojna.
Pogled na prostor pred šentjursko osnovno šolo med nemško okupacijo
Kot zavednega Slovenca in Maistrovega borca so nemške oblasti, kot že rečeno, maja 1941 Franca Zdolška aretirale in ga odvedle v Meljsko vojašnico v Mariboru, dva tedna zatem pa so tja odvedli tudi njegovo družino. Hkrati z njihovo aretacijo so jim tudi zaplenili celotno premoženje. Junija 1941 so jih skupaj z drugimi slovenskimi družinami, ki so bile zaprte v Meljski vojašnici, naložili na vlak in jih izgnali v Srbijo. Najprej so jih naselili v Užički Požegi v tamkajšnjem šolskem poslopje, ko pa se je jeseni začel pouk, so jih od tam preselili v kraj Rasno, kjer jim je domačin Ljubo Jovanović odstopil del svoje hiše. Od tam so se kasneje preselili v Požego.
Hiša v Požegi, v kateri so Zdolškovi prebivali med izgnanstvom v Srbiji
Domačini so bili z njimi zelo dobri in so jim dajali mleko in pridelke, da so lahko preživeli. Ker je Franc znal nemško, jim je prevajal iz nemščine. Pri njih je postal tako priljubljen, da so ga pogosto vabili na svoja praznovanja (slave). Da bi lahko vzdrževal družino, si je poiskal službo v Beogradu, kjer je postal vodja mlekarne, njegova žena Emilija pa je skupaj s sinom Francijem iz koruznega ličkanja izdelovala copate ter iz sadja kuhala sokove. Ko je bila ob zavezniškem bombardiranju Beograda mlekarna poškodovana, Franc ni imel več dela in se je vrnil k družini v Požego, kjer so dočakali konec vojne.
Franc in Emilija Zdolšek z otroki med izgnanstvom v Srbiji
Čeprav se Franc v izgnanstvu politično ni izpostavljal, ker je bilo to lahko nevarno, se je dvakrat znašel pred hudo preizkušnjo. Prvič se je to zgodilo, ko se je nekega dne z vlakom iz Beograda vračal domov v Požego. V Čačku so vsi potniki razen njega morali vlak zapustili. Z nemškim vojakom sta si gledala iz oči v oči, nato pa je vojak na njegovo srečo odšel naprej. Kakšna nevarnost mu je pretila, se je prav zavedel šele, ko je prišel domov. Nemci so namreč med potniki z vlaka odbirali ljudi, ki so jih nameravali ustreliti kot talce. Drugič se je znašel v smrtni nevarnosti, ko je nekoč v hišo, v kateri so stanovali, vdrla četniška trojka. Četniki so želeli govoriti z njim. Med pogovorom ga je eden izmed četnikov prepoznal, ker je bil nekoč z njim na slavi (praznovanju), kar ga je rešilo gotove smrti.
Nasilje, ki ga je nad Zdolški po vrnitvi v Šentjur izvajala revolucionarna oblast
Ko so se Zdolškovi 28. julija 1945 vrnili iz pregnanstva v Srbiji domov, so svoj dom našli povsem izropan. Vendar to ni bilo nič v primerjavi s tistim, kar jih je čakalo v naslednjih letih. Kot predvojni šentjurski župan, zlasti pa kot nekdanji član Slovenske ljudske stranke je bil Franc Zdolšek pri revolucionarni oblasti slabo zapisan. Ker sta z ženo Emilijo imela trgovsko podjetje, ju je ta obravnavala kot kapitalista in »razredna sovražnika« in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo z njima obračunala. Premoženje, ki jima ga je leta 1941 zaplenila nemška okupacijska oblast, so jima sicer vrnili, vendar ni dolgo ostalo v njuni lasti. Z nasilnimi razlastitvami (agrarno reformo, nacionalizacijo in zaplembo) so jima ga do leta 1948 skoraj v celoti odvzeli in podržavili, tako da jima je ostal le tisti del hiše v Zgornjem trgu, v katerem so stanovali, ter en hektar in pol zemlje. Na ta način sta Franc in Emilija Zdolšek prišla ob skoraj vse imetje, ki sta ga s svojo pridnostjo in trudom ustvarjala več kot dvajset let.
To pa bi ni bil edini udarec, ki so ga Zdolškovi doživeli od revolucionarne oblasti. Ta jih je tudi kazensko preganjala. Najprej so leta 1948 proti Emiliji organizirali politični in montirani sodni proces s ciljem, da se polastijo njene trgovine. Obtožili so jo, da je kot trgovka v svoji trgovini iz prodaje namerno odtegnila blago široke potrošnje s ciljem, da bi z njegovo kasnejšo prodajo dosegla dodatni zaslužek. Čeprav ji tega niso mogli dokazati, jo je Okrožno sodišče v Celju 28. julija 1948 obsodilo na devet mesecev zapora s prisilnim delom ter na zaplembo celotnega njenega premoženja. Tedaj je bil zaplenjen tisti del hiše, v katerem je bil trgovski lokal. Trgovina je v njem sicer še naprej delovala, vendar ni bila več v lasti Zdolškov, marveč države.
Naslednje leto (1949) so se znesli še nad Zdolškovimi starejšimi otroki Francem, Milanom in Emilijo (Milčiko). Šestega septembra 1949 so pripadniki tajne politične policije (UDBE) pri njih izvedli hišno preiskavo in »odkrili« ilegalni list »Matjaževa vojska«, ki ga je izdajala ilegalna organizacija, imenovana »Križarji«, kar je predstavljalo hudo kaznivo dejanje. Omenjenega lista Zdolškovi niso nikoli sprejemali in skrivali, ampak so jim ga ob preiskavi podtaknili, da bi jih lahko obtožili sodelovanja s to ilegalno politično in vojaško organizacijo. Ob preiskavi so po dvorišču raztrosili letake z naslovom Živel kralj Peter II in obtožili Francija, Milana in Milčiko, da so jih raztrosili oni. Vse tri so odpeljali v celjski preiskovalni zapor Stari pisker, kjer so jih zasliševali in od njih hoteli izsiliti priznanje storitve kaznivega dejanja, ki so jim ga očitali.
Milana so po mesecu in pol iz zapora sicer izpustili, vendar se je zaradi nasilja, ki ga je doživljal v njem, domov vrnil živčno popolnoma zlomljen in si ni nikoli povsem opomogel. Njegovega brata Franca in sestro Milčiko pa so naslednje leto (1949) poslali na t. i. družbeno koristno delo. Franc, ki je bil takrat študent bogoslovja, je ta prisilni upravni ukrep prestajal najprej v delovnem taborišču v Strnišču pri Ptuju (sedanje Kidričevo), kjer je bil zaprt tudi predvojni šentjurski župan in lastnik Blagovne Stanko Gologranc. Od tam so ga najprej poslali v delovno taborišče Litostroj v Ljubljani, nato pa v delovno taborišče v Tacnu pod Šmarno goro, iz katerega so zaporniki hodili na delo pri izgradnji hidrocentrale v Medvodah. Njegova sestra Milčika je kazen prestajala v ženskem taborišču za družbeno koristno delo v Verdrengu na Kočevskem in nato na gradu v Škofji Loki.
Nad Francem in Emilijo Zdolšek se je oblast znesla tudi tako, da jima, ko bi se morala upokojiti, v pokojninsko dobo ni hotela priznati niti enega samega dneva iz obdobja, ko sta imela trgovino. Franc ni nikoli prejel pokojnine, Emiliji pa so šele v sedemdesetih letih priznali skromno kmečko pokojnino.
Sinova Franc in Milan sta bila posvečena v duhovnika
Kljub vsem opisanim okoliščinam sta Franc in Emilija poskrbela, da so se njuni otroci šolali in so trije od njih (Franc, Milan in Marija) dosegli visoko izobrazbo. Marija je v Zagrebu opravila študij farmacije, Franc in Milan pa sta končala študij teologije na bogoslovju v Ljubljani. Franc je novo mašo pel leta 1951, Milan pa leta 1956. Njune posvetitve v duhovnika je bil še posej vesel njun oče, ki si je v mladosti tudi sam želel postati duhovnik, pa mu to zaradi tega, ker sta starša pogorela, ni bilo omogočeno.
Družina Zdolšek ob novi maši sina Franca leta 1951
Milan je najprej kot kaplan služboval v več župnijah, nato pa do smrti kot župnik v Dobju pri Planini, kjer je s pomočjo brata Franca obnovil tamkajšnjo cerkev. Njegov brat Franc pa je leta 1966 postal župnik novo ustanovljene župnije Rače in s pomočjo župljanov zgradil cerkev sv. Jožefa Delavca ter župnišče. Od tam je leta 1972 odšel na škofijo v Maribor, kjer je zaradi svojih sposobnosti in izredne delavnosti postal stolni kanonik. Temeljito je obnovil prostore škofijske pisarne in celotnega škofijskega doma. Zaradi svojih številnih zaslug, ki jih je kot škofijski ekonom imel za izboljšanje ekonomskega položaja mariborske škofije, je bil leta 1988 imenovan za papeškega hišnega prelata, od leta 1999 pa do svoje smrti leta 2006 pa je opravljal službo dekana mariborskega kapitlja. Duhovnik Franc Zdolšek ni bil pomemben samo zaradi visokih funkcij, ki jih je opravljal v mariborski škofiji, ampak tudi zaradi velikih zaslug, ki jih je imel za obnovo cerkva na Kozjanskem po potresu leta 1975 in za obnovo Slomškove rojstne hiše na Slomu pri Ponikvi.
Zdolškovim so bile krivice popravljene šele po osamosvojitvi Slovenije
Čeprav so opisane krivice Franca in Emilijo ter njune otroke močno prizadele, so vse to stoično prenašali, pri čemer jim je bila v veliko oporo njihova globoka vera. Tako kot vsem drugim žrtvam komunističnega nasilja v Sloveniji se tudi Zdolškovim v času socializma oblast za povzročene krivice ni nikoli opravičila, kaj šele, da bi jim jih popravila. To se je zgodilo šele po vzpostavitvi demokracije in po osamosvojitvi Slovenije, in sicer s prejemom Zakona o denacionalizaciji leta 1991 in Zakona o popravi krivic leta 1996. Franc in Emilija Zdolšek žal tega nista dočakala. Franc je umrl že 9. aprila 1969, Emilija pa 26. avgusta 1989.
