Pekovska obrt v Celju

30. januarja 1706 je Jožef I. na novo potrdil pravila pekovskega ceha, kjer sta ceh in mesto v 29 členih z dodatkom uredila medsebojne obveznosti. Prva mesta pravilnika zavzemajo točke, ki določajo versko življenje članov ceha; le-ti se morajo med drugim udeleževati pobožnosti ob praznikih svojih zavetnikov sv. Florijana in Marije. Naslednje točke določajo sprejem in šolanje vajencev, ki traja običajno 3 do 4 leta. Napredovanje v pomočnika ali mojstra mora odobriti ceh po obveznem enoletnem delu pri katerem od mojstrov. Nekaj točk določa pravila pri oskrbi pekov  z žitom. Člani ceha si pri nakupu žita ne bodo konkurirali, prav tako ga ne bojo dražili in prevzemali revnim kupcem. Obvezali so se tudi, da bodo po pošteni ceni odkupili žito špitalske in farne posesti sv. Danijela. Pri mletju moke morajo v mlinih pomagati pekovski vajenci in pomočniki. V kruharni v mestu bo vedno naprodaj zadosti raznovrstnega kruha, ki ga bo peklo od 6 do 7 pekovskih mojstrov. Če se bodo držali pravil, jim mestna oblast obljublja, da jih bo varovala pred  konkurenco šušmarjev, varovala pa bo tudi meščane pred morebitnimi goljufijami s strani pekov. Pravila določajo tudi vedenje članov ceha v prostem času in predvidevajo kazni za nečistovanje, prevare, tatvine in kockanje.

 

—
Vir: Tatjana Kač, Od pšenice do kruha, Mlinarstvo in pekarstvo v Celju od začetka 18. stoletja do druge svetovne vojne, Osrednja knjižnica Celje, Celje 2004.