V 18. stoletju ga je kupil grof Gaissruck, ga prezidal in popravil. Kasnejši lastnik Jozef, baron Gallenfels, je mlin ponovno prezidal in mu dal podobo, ki jo je ohranil do današnjih dni. Leta 1835 je posest in z mlinom vred kupil Jožef Ludvik Hausmann, ker pa si je s tem nakopal samo finančne težave in tožbe, je mlin prodal na dražbi. Kasneje se je izmenjalo več lastnikov, leta 1921 pa je Franc Smole mlin prodal prodal Antonu Joštu, profesorju matematike, ki je bil doma v Gotovljah. Le-ta se je ukvarjal tudi s trgovino z žitom in moko in zabredel v dolgove. Leta 1925 je njegov brat
Mihael Jošt jamčil za dolgove s svojim premoženjem in mlin prevzel. Skupaj z mlinom je prevzel tudi Gozdni dvorec, ga prodal in poplačal del dolga. Leta 1931 je mlin pogorel, toda že naslednje leto so ga ponovno usposobili. Obratoval je na na paro in vodo, zmogel pa je predelati 2,5 vagona žita v 24 urah. Lastnik mlina je bil ves čas Mihael Jošt, ki je v tridesetih letih 20. stoletja zaposloval tudi po 12 mlinarjev. Za trgovce in posestnike iz Celja, Savinjske doline, Laškega in Šentjurja so mleli vse vrste žit; dovažali so jih iz Prekmurja, Hrvaške, Bosne in Banata. Kljub močni konkurenci je mlin uspešno deloval.
Mihael Jošt je ostal lastnik mlina do nemške okupacije, nato pa so Joštovo družino izselili in mlin je prevzel Urad za utrjevanje nemštva. Po vojni je bil mlin v slabem stanju, vendar so ga hitro popravili in je v štirinajstih dneh ponovno deloval. Leta 1948 so ga nacionalizirali in zasegli tudi okoli 70 ton moke ter drugih mlevskih izdelkov. Od Melhiorja Jošta je mlin prevzelo podjetje Navod in kasneje Mlinsko podjetje, združeno v MERX. Leta 1975 je mlin prenehal z obratovanjem. Pred in med drugo svetovno vojno je nudil zavetje mnogim komunistom, zato je bil znan tudi pod imenom Rdeči mlin.
