Srečka Vilharja so zaznamovali protifašistično delovanje, politično preganjanje in leta zapora. Po sodelovanju v narodnoosvobodilnem boju se je posvečal poučevanju, zgodovinopisju, knjižničarstvu in kulturnemu življenju v Istri.
Srečko Vilhar se je leta 1907 rodil v Kromberku pri Gorici, v številni družini učitelja Franca Vilharja in njegove žene Karoline, rojene Vrtovec. Njegovo otroštvo so zaznamovali pretresi prve svetovne vojne, ki je družino prisilila v begunstvo, zgodnja materina smrt in poznejše fašistično preganjanje slovenskega prebivalstva na Primorskem.
Po osnovnem šolanju je obiskoval učiteljišče v Tolminu, pozneje pa nadaljeval izobraževanje v Gorici. V obdobju, ko je fašistična oblast omejevala slovensko šolstvo in kulturne ustanove, se je vključil v delavsko in protifašistično gibanje. Leta 1927 je postal član Komunistične partije Italije, zaradi političnega preganjanja pa je naslednje leto zapustil Primorsko in se umaknil v Ljubljano.
V Ljubljani je nadaljeval izobraževanje in leta 1931 opravil učiteljsko maturo. Sodeloval je v organizacijah primorskih emigrantov ter nadaljeval politično dejavnost. Novembra 1932 je bil aretiran, leta 1933 pa ga je sodišče v Beogradu zaradi komunističnega delovanja obsodilo na šest let zapora.
Pomembno obdobje njegovega intelektualnega oblikovanja predstavlja prestajanje kazni v Sremski Mitrovici, kjer so bili zaprti številni politični nasprotniki tedanjega jugoslovanskega režima. Zaporniki so organizirali študijske krožke in predavanja o zgodovini, ekonomiji, filozofiji ter družbenih vprašanjih. Vilhar je sodeloval pri pripravljanju ilegalnega zaporniškega časopisa Udarnik ter se srečeval z vidnimi predstavniki komunističnega gibanja, med njimi z Mošo Pijadejem in Otokarjem Keršovanijem.
V zaporu se je dodatno utrdila njegova navezanost na knjigo kot sredstvo izobraževanja in intelektualnega razvoja. Branje in študij sta postala tudi obliki vztrajanja v okoliščinah, v katerih je bila svoboda izražanja močno omejena.
Po prestani kazni leta 1938 so ga jugoslovanske oblasti kot italijanskega državljana izročile fašistični Italiji. Sledili so novi zapori in konfinacija v južni Italiji. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju in prekomorskim brigadam, v katerih je opravljal politične in organizacijske naloge.
Po drugi svetovni vojni je deloval na političnem, prosvetnem in kulturnem področju v Trstu in slovenski Istri. Med drugim je bil referent za kulturo pri Istrskem okrožju, sodeloval pri oblikovanju povojnega kulturnega življenja, deloval v uredništvih časopisov in publikacij ter poučeval zgodovino in filozofijo na koprskih gimnazijah.
Postopoma se je vse izraziteje posvečal raziskovanju primorske zgodovine, zlasti izkušnjam Slovencev pod fašizmom, narodnoosvobodilnemu boju, zgodovini prekomorskih brigad ter razvoju šolstva, kulture in knjižničarstva. Njegovo zgodovinopisje je bilo tesno povezano z lastnimi življenjskimi izkušnjami, ki jih je skušal umestiti v širši zgodovinski okvir.
Vilharjeva življenjska pot je združevala politično angažiranost, pedagoško delo, zgodovinsko raziskovanje in publicistiko. V svojem poznejšem delovanju je posebno mesto namenjal kulturnim stikom in sodelovanju med slovensko in italijansko skupnostjo.
Umrl je 1. oktobra 1976 v Ljubljani, pokopan pa je v Kopru, mestu, s katerim je bilo povezano njegovo najpomembnejše povojno kulturno in knjižničarsko delovanje.


