Začetki zlatarne Celje: (Franc) Giovanni Pacchiaffo je izhajal iz italijanske družine zlatarskega rodu Picciaffov, ki se je v Celje ki priselila v prvi polovici 19. stoletja ter se kasneje ponemčila. Leta 1844 je njegov prednik Ivan Pacchiaffo v Celju od Italijana Jožefa Tamburinija kupil obstoječo zlatarsko delavnico, prej lastniki: Hohenwart Andrej in Ulrik (Plemiški dom, hiša grofov Celjskih, ravno nasproti, Glavni trg, št. 17) ki je bila na dvorišču hiše št. 4 na sedanjem Glavnem trgu. Zlatarsko obrt so Pacchiaffi s par leti presledka opravljali vse do leta 1945, torej celo stoletje.
Po prvi svetovni vojni sta v Celju kot zlatarja začela uveljavljati tudi brata Alojz in Ivan Knez. Izhajala sta iz Svetega Štefana pri Šmarju pri Jelšah. Njuna starša sta imela malo posestvo in trgovino, ki pa sta ju leta 1899 prodala in se preselila v Celje, kjer sta se sinova Alojz (rojen leta 1884) in Ivan (rojen leta 1892) pri mojstru Francu Pacchiaffu izučila zlatarske obrti. Ker sta nekoč nameravala odpreti lastno zlatarsko delavnico, sta se prej želela strokovno še izpopolniti. S tem namenom sta se odpravila v Pforzheim (podjetje Flume…), ki je predstavljal središče zlatarstva v Nemčiji. Leta 1914 sta bila oba vpoklicana v avstrijsko vojsko in se borila tako na galicijskem kot na italijanskem bojišču. Ivan se je po koncu vojne udeležil bojev za severno mejo na Koroškem in tako tudi doprinesel k prihodu – preselitvi urarja Antona Lečnika iz Koroške v Celje. Po 1. sv. vojni sta se brata Knez kot zlatarska pomočnika zaposlila pri Francu Pacchiaffu, v toda ne za dolgo, saj sta leta 1921 v Gosposki ulici odprla lastno zlatarsko delavnico in jo 28. februarja 1922 registrirala kot javno trgovsko družbo z imenom Alojz in Ivan Knez, Zlatarska in draguljarska delavnica. Še istega leta sta delavnico preselila v Naskovo hišo v Tovarniško ulico v Gaberju, ki sta jo leta 1924 obnovila, dozidala in opremila. Že naslednje leto sta svojo firmo ukinila in skupaj z Avgustom Pacchiaffom (sinom Franca Pacchiaffa) ustanovila novo, imenovano Pacchiaffo, Knez & Co, ki je bila kot javna trgovska družba registrirana 4. februarja 1925.
Anton Lečnik je tako iz Pliberka na Koroškem prišel takoj po koncu prve svetovne vojne v Celje in nekje 1919 v atriju hiše na Glavnem trgu 4 odprl svojo urarsko delavnico. Imel je tudi generalno zastopstvo za stenske, ročne ure in budilke tovarne Junghans iz Nemčije in njihovo prodajo na trge tedanje kraljevine Jugoslavije. Zaradi svoje podjetnosti, odličnosti in strokovnosti ne le v jugoslovanskem, ampak tudi v širšem srednje evropskem prostoru je hitro širil proizvodnjo in imel v uku za urarski, zlatarski in poklic optika vedno več kot 20 vajencev. Ti so sprva, ko so prišli k njemu v uk, da so se seznanili z delovnim okoljem in urami, te več mesecev le navijali. Mojster Lečnik je poskrbel tudi za njihovo hrano in namestitev, ki jim jo je ves čas učne dobe pri njemu nudil v zgornjih prostorih svoje hiše na Glavnem trgu 4. Pri njem so se izučili nekateri znani celjski urarji: Henrik Grobelnik, Ivo (oče od mojstra Dušana Godnik in dedek od urarke Brine Godnik), Ivo Trglavcnik (urar na Stanetovi ulici od 1953) in njegov nečak Viktor Lečnik, kjer je aktualni nadaljevalec več kot 100 letne tradicije urarske obrti Lecnikov urarski mojster David Lečnik v Aškerčevi ulici. Po 2. svetovni vojni oblast Antonu Lečnik odvzame delavnico, trgovino in celo hišo ter ga za nekaj časa zapre v Stari pisker. Po izpustitvi iz zapora še kot urar kratkotrajno deluje v Gosposki ulici.
