Okrajna študijska knjižnica Gorica, predhodnica današnje Goriške knjižnice Franceta Bevka Nova Gorica, se je kmalu po ustanovitvi leta 1949 začela soočati s prostorsko stisko. Nekaj let je delovala v prostorih solkanske šole, ki so bili neprimerni, saj so bili premajhni, poleg tega pa je grozila nevarnost, da se bodo tla pod težo knjig vdrla.
Prostorsko stisko je vodstvo leta 1959 ublažilo s selitvijo v občinsko stavbo v Novi Gorici. Leta 1962 se je knjižnica združila s knjižnico PD Svoboda Nova Gorica in s Pionirsko knjižnico. Pomanjkanje prostora je ponovno postala težava, ki so jo v prihodnjih letih reševali z reorganizacijo oddelkov in selitvami. Študijski oddelek je ostal v občinski stavbi do leta 2000, ko so se novogoriški oddelki združili v novi knjižnični stavbi.
V Študijski knjižnici so bile uporabnikom namenjene čitalniške mize z namiznimi svetilkami. Uporabniki niso imeli prostega pristopa do knjig, ki so bile v skladišču urejene po velikosti, kar je omogočalo boljši izkoristek prostora. Police so segale do stropa, zato so bibliotekarji dnevno uporabljali lestve, ki so vidne tudi na sliki. Za iskanje knjig so obiskovalci knjižnice imeli na razpolago en računalnik, dostopen pa je bil tudi listkovni katalog. Predal omare, v kateri so bili shranjeni listki z bibliografskimi zapisi, ima bibliotekarka Vasilija Rupnik (na fotografiji) na delovni mizi.
