Zgodba o poročni obleki

Ko mine enainpetdeset let, se samo nasmehneš dogodkom, saj je naša preteklost subjektivna. Kakršenkoli dogodek v naši preteklosti sam po sebi nima smisla, dobi ga šele z našo oceno. Za nekoga je lahko neko dogajanje smešno, za drugega pa travmatično, kako pač gledamo na dogodek. Z Valentinom se odločiva za poroko. Zakaj so vsi za vraga proti? Oba imava poklic, službo … Pri mojih sorodnikih, zagrebških purgerjih, pade Valentin celo v nezavest od lakote, ko ga peljem predstavit. Da ne govorim o njegovih soro ...

Preberi več

Ko mine enainpetdeset let, se samo nasmehneš dogodkom, saj je naša preteklost subjektivna. Kakršenkoli dogodek v naši preteklosti sam po sebi nima smisla, dobi ga šele z našo oceno. Za nekoga je lahko neko dogajanje smešno, za drugega pa travmatično, kako pač gledamo na dogodek.

Z Valentinom se odločiva za poroko. Zakaj so vsi za vraga proti? Oba imava poklic, službo … Pri mojih sorodnikih, zagrebških purgerjih, pade Valentin celo v nezavest od lakote, ko ga peljem predstavit. Da ne govorim o njegovih sorodnikih … vsi nergajo, ker se bojijo, da Valentin ne bo več finančno podpiral mame, kot najmlajši, deveti otrok.

Še huje se nama dogaja z nabavo poročnih oblek. Valentinu krojač ni zašil obleke, kot sta se dogovorila. Tako si jo je šival sam, zadnja dva dni pred poroko. Imel je srečo, da mu je prijatelj »izpod pulta« prodal najnovejši material diolen, ki se je lepo obdeloval. Obleka je bila lepo izdelana in mu je brezhibno pristojala. Že takrat je bil pravi mojster svojega poklica.

Tudi moja obleka ni imela sreče. Prijateljičina mama je bila šivilja in obljubila mi je, da bo mi zašila takšno obleko, kot sem si želela. Ko sem prišla na probo sem se zgrozila … na beli obleki so se poznale modre črte od indigo papirja, ko je kopirala kroj.

Kupila sem novo blago in dala obleko šivat v celjski takratni Elegant, kje mi niso zagotovili, da bo prav čas gotova. Zopet je posegel vmes Valentin in blago sam skrojil, tako, da so jo potem zašili pravi čas, tik pred poroko.

Še večji problem so bili v tistih časih čevlji, torbica, rokavice, dodatki … Šla sva v Zagreb in že v prvi trgovini na Ilici vse dobila. Takrat so bili Zagrebčani res veliko pred nami, saj so zagrebške frajlice dale zadnji denar za modo. Po pripovedi moje botre, ki je živela v centru Zagreba, jih je dnevno videvala, kako so oblečene po najnovejši modi, padale v nezavest od lakote, ponavadi gledajoč v izložbe.

Moja poročna priča je bila prijateljica in sošolka Janja Maruša Sedlar, njegova pa brat Edvard. Ker je Edvard živel v Ljubljani, sva se morala poročiti v Ljubljani. Logističen problem, kako do Ljubljane, je bil za tiste čase kar velik, sploh pa v poročnih oblekah. Prijatelj Pavč Kolenc se je ponudil, da naju pelje z očetovim avtom znamke Opel v Ljubljano. V tistih časih je bil redek promet, prometne nesreče pa še redkejše. Pavč je dobro vozil, toda iz stranske ulice se je nenadoma pripeljal voz s konjsko vprego poln sena … samo milimeter, pa bi počilo!

Kljub preprekam sva se poročila in prehodila enainpetdeset let dolgo pot, polno lepih doživetij, pa tudi veliko vijug, grbin …

HURA, ZVOZILA SVA! 

Prispevala: Mirjana Steblovnik

Slika

Zgodba o poročni obleki

Lokacija

Informacije

Objavil

Osrednja knjižnica Celje

Čas, ki ga prikazuje slika

16.7.1966

Obdobje nastanka slike

20. stoletje

Kraj

Ljubljana

Osebe na fotografiji

Janja Maruša Sedlar, Mirjana Vogrinc (por. Steblovnik), Valentin Steblovnik, Edvard Steblovnik

Ključne besede

poroke, poročne fotografije

Datum objave

25.07.2017 14:24

Zadnja sprememba

25.07.2017 15:29
Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam