Srečko Vilhar je leta 1958 prevzel vodenje koprske Študijske knjižnice. Zavzemal se je za ohranjanje knjižnega gradiva, strokovni razvoj, mednarodno sodelovanje in širjenje knjižničnih storitev. Leta 1973 je Koper dobil prvi slovenski bibliobus.
Novembra 1958 je Srečko Vilhar postal ravnatelj Študijske knjižnice v Kopru, predhodnice današnje Osrednje knjižnice Srečka Vilharja Koper. Vodenje je prevzel v času, ko je knjižnica oblikovala svojo sodobno organizacijsko in strokovno podobo, hkrati pa se soočala s pomanjkanjem ustreznih prostorov, kadrov in finančnih sredstev.
Njegovo imenovanje je v slovenskih bibliotekarskih krogih sprva povzročilo nekaj pomislekov, saj je izhajal predvsem iz političnega, pedagoškega in prosvetnega okolja. Vendar se je z razgledanostjo, organizacijskimi sposobnostmi in predanostjo delu kmalu uveljavil med strokovnjaki. O tem pričajo spominski zapisi njegovih sodelavcev, zlasti Vilme Krapež, ki je podrobno opisala njegovo bibliotekarsko dejavnost.
Vilhar se s knjižničarstvom ni srečal šele ob prevzemu ravnateljskega mesta. Že kot kulturni referent pri Istrskem okrožju je sodeloval pri urejanju Zbirnega centra knjig v Portorožu in prizadevanjih za zaščito povojnih knjižnih fondov. Pomagal je oblikovati organizacijske temelje koprske Študijske knjižnice in bil več let predsednik njenega kuratorija oziroma upravnega odbora.
Pomemben del njegovega dela je predstavljalo zbiranje in varovanje raznovrstnega knjižničnega gradiva. Knjižnica je združevala dediščino nekdanje italijanske mestne knjižnice, zasebnih in samostanskih zbirk ter novo slovensko strokovno in leposlovno literaturo. Takšna sestava fonda je zahtevala posebno pozornost do zgodovinskih, jezikovnih in kulturnih značilnosti prostora.
Vilhar je zagovarjal knjižnico kot dejavno izobraževalno, raziskovalno in kulturno ustanovo, odprto različnim skupinam prebivalstva. Prizadeval si je za razvoj knjižnične mreže, širjenje bralne kulture, organizacijo razstav, sodelovanje s šolami in dostopnost knjig tudi zunaj mestnega središča.
Posebno pozornost je namenjal sodelovanju s knjižnicami v drugih jugoslovanskih republikah in sosednji Italiji. Organiziral je srečanja z italijanskimi bibliotekarji, spodbujal izmenjavo publikacij, prevajanje slovenskih del v italijanščino ter pridobivanje gradiva za italijansko narodno skupnost v Istri. Njegova korespondenca priča tudi o stikih s kulturnimi in raziskovalnimi ustanovami v tujini.
Med njegovimi pomembnejšimi pobudami je bila ustanovitev turistične knjižnice v Portorožu leta 1970, predvsem pa uvedba prvega slovenskega bibliobusa leta 1973. Potujoča knjižnica je knjige pripeljala v vasi in manjše kraje slovenske Istre ter tako razširila dostop do knjižničnih storitev. Pobuda je izražala Vilharjevo prepričanje, da mora knjižnica preseči svoje fizične meje in postati del vsakdanjega življenja širše skupnosti.
Za strokovni razvoj knjižničarstva je bil pomemben tudi kot soustanovitelj in prvi predsednik Društva bibliotekarjev Primorske ter sodelavec bibliotekarskih organizacij na slovenski in jugoslovanski ravni. Leta 1967 je za svoje delo prejel Čopovo diplomo, najvišje slovensko strokovno priznanje na področju knjižničarstva.
Ob vsem tem je ostal plodovit publicist, raziskovalec in organizator kulturnih prireditev. Spodbujal je sodelovanje z muzeji in arhivi, razstavno dejavnost ter izdajanje strokovnih publikacij koprske knjižnice.
Knjižnico je vodil do upokojitve leta 1974, ko ga je nasledil Andrej Jelačin. Tudi po upokojitvi je nadaljeval raziskovalno in publicistično delo.
Njegovo bibliotekarsko delo predstavlja pomembno poglavje povojnega razvoja slovenskega knjižničarstva, saj je prispeval k oblikovanju ustanove, ki je poleg izposoje knjig vse izraziteje prevzemala raziskovalno, izobraževalno in kulturno vlogo v slovenski Istri.


