Franc Ksaver Meško je kljub veliki oddaljenosti ohranjal pristne stike z domačimi, pri čemer so mu bila v pomoč družinska pisma. Menil je, da se »v pismih da marsikaj povedati«. V njih je poudarjal navezanost na domače, zato je njihovo pošto vedno težko pričakoval. Nemalokrat jih je okaral, da mu premalo pišejo. Ko je prejel njihova pisma, je bil zanje zelo hvaležen. Pogosto je odpisal še istega dne. Zanimivo je, da se je med tednom vsako dopoldne kar sam odpravil po pošto v Slovenj Gradec, da »se poštarji ne bi mučili tja gor«. Na te poti je hodil sam, saj ga, kot je dejal, tako nihče ni motil pri razmišljanju in se je lahko pripravljal na nedeljske pridige.
Ohranjena pisma obsegajo obdobje med letoma 1949 in 1963. Velik del njihove vsebine se nanaša na vsakdanje življenjske razmere, hkrati pa predstavljajo Meškov avtentični pogled na življenje. Pisma iz zadnjih let njegovega življenja so zaradi njegove precej okorne pisave težje berljiva. To je bil čas, ko mu je že močno nagajal vid.
V pismih, ki jih je pošiljal sorodnikom v Lahonce, je predvsem pripovedoval o svojem življenju in pisanju, obenem pa se zanimal za njihov vsakdan in družinske razmere. Na začetku pisma jih je naslavljal in nagovarjal z besedami: Dragi vsi!, Draga Erna!, Predragi! Spraševal jih je o vsakdanjih opravilih, sušenju sena, delu v vinogradu in letini nasploh, pa tudi o njihovem o zdravju, otrocih, vremenu in materialnem stanju družine. Preko pisem, ki so mu jih pošiljali sorodniki, se je seznanjal z njihovimi, pogosto težkimi, življenjskimi razmerami in s stiskami, s katerimi so se soočali, hkrati pa čutil njihovo ljubezen in medsebojno povezanost. Neredko jim je v pismih pošiljal denar, ki ga je prejemal od honorarjev za svoje knjige – zapisal je, da jim pošilja »malo pozornost«. Občasno jim je poslal tudi kakšna oblačila. Denar je pogosto delil tudi faranom, sam pa je živel skromno.
Cenil je skromnost in delavnost domačih, kar je v pismih večkrat omenjal. Spoštoval je nečaka Maksa kot uglajenega, razgledanega in dobrega gospodarja. Ob veliki družini je bilo za preživetje potrebno skrbno obdelati vsak košček zemlje. Posebno naporni so bili košnja, žetev in mlatev ter delo v vinogradu in gozdu, saj je vse delo večinoma potekalo ročno. V pismih je pogosto omenjal tudi strah pred zimo, saj so bile takrat možnosti za potovanje slabše, pa tudi pošta je potovala počasneje. Tako ga je med drugim zanimalo, ali so spravili dovolj drv, da jih pozimi ne bi zeblo, saj so bile zime v tistem času hude in dolge. Sorodnike je pogosto nagovarjal tudi k spoštovanju vere in pobožnosti. V kmečkem domu Erne in Maksa Meška so gojili versko življenje, ki je vključevalo molitev, spoštovanje nedelj in praznikov ter udeležbo pri nedeljskih in prazničnih mašah.
Meško je v pismih pogosto omenjal otroke iz Lahoncev, ki so ga imeli zelo radi in so bili vedno veseli, kadar so ga lahko obiskali. Spremljal je njihov razvoj, spraševal, ali že znajo brati in pisati ter jim pošiljal pozdrave. Skupaj z Erno in Maksom se je veselil njihovih uspehov ter ju spodbujal k šolanju otrok. Menil je, »da sta res dobra kristjana, ker sta otroke tako lepo vzgojila«. Ko so otroci odraščali, odhajali od doma in se šolali, si je dopisoval tudi z njimi in jim v pismih pošiljal denar.
Zanimale so ga tudi bolj osebne stvari. Spraševal jih je o zdravju, o pogrebih, ter o tem ali je kdo od njemu znanih ljudi umrl. Veliko je imel povedati tudi o vremenu. Pogosto je tarnal nad slabim vremenom, zaradi katerega ni mogel oditi v planine, kamor je kot ljubitelj gora in strasten pohodnik tako rad zahajal.
Iz pisem izvemo, da so ga na Koroškem večkrat obiskali domači in znanci iz Prlekije. Tako je Erna Meško leta 1948 organizirala obisk sorodnikov na Sele. Maks in Erna sta jih tja odpeljala s tovornjakom, ki sta ga najela pri Vinarski zadrugi Ormož. Meško jih je prijazno sprejel, za otroke pa je bil to nepozaben dan. Leta 1964, ko je Meško že bolan ležal v bolnišnici v Slovenj Gradcu, je v Lahonce poslal pismo, naslovljeno na Erno Meško. V njem se je spominjal obiska sorodnikov na Selah leta 1948: »Si mi pisala, da me prideta z Maksom malo pogledat, pa si prignala celo krdelo sem gor, da nisem vedel, kam z vami.« Tudi sami so ga vabili na njihov dom v Lahonce, vendar jih žal nikoli ni obiskal.
Naslednje srečanje je bilo leta 1950, ko se je Ernina in Maksova najstarejša hči Benjamina odločila, da bo peljala brata Cirila in bratrance Lojzeta Cafa, Marico Kukovec in Ano Rajh na Uršljo goro. Z vlakom so se peljali do Slovenj Gradca, nato pa se peš odpravili na Sele. Stric jih je prijazno sprejel. Pot jih je nato vodila na Uršljo goro, ob vrnitvi pa so se ponovno ustavili pri njem. Meško jih je obdaril s kuvertami z denarjem.
V pismih se je sorodnikom tudi zahvaljeval za vino, ki so mu ga pošiljali in ga je uporabljal pri maši. Zavedal se je, da vinska letina za domače ni bila vsako leto radodarna, zato je še toliko bolj cenil domače vino, ki so mu ga redno pošiljali. V pismu, poslanem Meškovim v Lahonce 21. julija 1953, je zapisal: »Bog plati. Zdaj bom z mašnim vinom preskrbljen do jeseni, tedaj mi ga bo Pepek spet dal.«
